Constance Pascal

Constance Pascal
Rojstvo	24. avgust 1877({{padleft:1877|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1] Pitești[d], Romunija
Smrt	21. december 1937({{padleft:1937|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1] (60 let) Neuilly-sur-Marne, Francija
Narodnost	romunska
Državljanstvo	Francija
Poklic	psihiatrinja

Constance Pascal, francoska psihiatrinja romunskih korenin, 22. avgust 1877, Pitești, Wallachia, Romunija, † 21. december 1937, Neuilly-sur-Marne, Francija)

Constance Pascal je bila rojena v Romuniji, in delovala v Franciji kot psihiatrinja. Postala je prva ženska psihiatrinja ter prva ženska glavna zdravnica psihiatrične bolnišnice v Franciji.^[2][3][4] Znana je predvsem po svojem raziskovanju demence praecox, pri čemer je preučevala tako družbene kot biološke dejavnike, ki prispevajo k duševni bolezni. Pascalova je ustanovila enega prvih ‘medicinsko-pedagoških‘ inštitutov v Franciji. Njena knjiga Chagrins d'amour et psychoses (1935) je odražala njena široka kulturna zanimanja.

Constance Pascal se je rodila 22. avgusta 1877 v Piteștiju, majhnem mestu blizu Bukarešte.^[5][6] Šolanje je začela v Romuniji, nato pa se je preselila v Francijo, da bi študirala medicino. Diplomirala je na Univerzi v Parizu, eni redkih univerz, ki so konec 19. stoletja sprejemale študentke, tudi tiste iz tujine.^[7] Njena teza z naslovom Formes atypiques de la paralysie générale: prédominance régionales des lésions dans les méningoencéphalites diffuses (Atipične oblike splošne paralize: prevladujoče regionalne poškodbe pri difuznih meningoencefalitisih) je bila objavljena leta 1905 in bila označena kot »ženski in feministični uspeh.«^[3]

Leta 1903 je Pascalova izkoristila javno kampanjo, ki jo je vodila njena kolegica Madeleine Pelletier s podporo feminističnega časopisa La Fronde. Kampanja je zagovarjala, da bi morale imeti ženske enake možnosti za vse medicinske specializacije, kar je bilo ključnega pomena za prijavo na specializacijo iz psihiatrije.^[3]

Ko je Jean-Martin Charcot (1825–1893) postal vodja bolnišnice Pitié-Salpêtrière v Parizu, je bolnišnica postala slavna kot nevropsihiatrični učni center. Njen pomen je bil upodobljen tudi na sliki Andréja Brouilleta iz leta 1887 - Klinična lekcija v Salpêtrièru (francosko: Une leçon clinique à la Salpêtrière). V začetku 20. stoletja, ko se je Constance Pascal začela ukvarjati s psihiatrično medicino, so morali francoski zdravniki, ki so se želeli specializirati v nevrologiji ali psihiatriji, opravljati pripravništvo v bolnišnici Pitié-Salpêtrière.

Po končanem pripravništvu v Salpêtrièru je postala psihiatrinja in glavna zdravnica v Charenton-le-Pontu. Nato je leta 1920 prevzela položaj vodje zdravnikov v Prémontréju in leta 1922 v Châlons-sur-Marne. Leta 1925 je bila imenovana za direktorico zdravstvene službe v bolnišničnem centru Roger-Prévot v Moissellesu. Tam je skupaj z Jeanom Davesnom napisala delo Zdravljenje duševnih bolezni s šoki. Leta 1927 je Pascalova postala glavna zdravnica v Maison Blanche blizu Pariza. Leta 1935 je objavila knjigo Chagrins d'amour et psychoses, ki se osredotoča na psihoze, ki jih povzročajo čustvene travme.^[8] Constance Pascal je ostala v Maison Blanche do svoje smrti leta 1937.

Med prvo svetovno vojno je Constance Pascal po razmerju z generalom Justinom Manginom leta 1916 rodila hčerko Jeanne.^[3] Imena staršev v rojstnem listu niso navedena, Jeanne pa je bila vpisana kot hči neznanega očeta in matere. Leta 1924 je Pascalova Jeanne posvojila, vendar ji resnica o njenem rojstvu ni bila razkrita do odraslosti.

Constance Pascal je umrla v Neuilly-sur-Marne 21. decembra 1937 zaradi raka dojke po dolgitrajni bolezni.

• Les formes atypiques de la paralysie générale (Prix de thèse, médaille de bronze), 1905.
• La démence précoce; étude psychologique médicale et médico-légale, Pariz, Alcan, 1911.
• Jean Davesne, Traitement des maladies mentales par les chocs, Pariz, Masson, 1926.
• Chagrins d'amour et psychoses, Pariz, G. Doin, 1935.
• Chagrins d'amour et psychoses, Pariz, Éditions L'Harmattan, 2000.