Debelacija

Debelacija (slovensko konec vojne z uničenjem sovražnika^[1]) ali pravica do osvajanja (iz poznolatinskega debellatio ali de-bellare - premagati, zavojevati) je bila zgodovinsko gledano pravica do lastništva zemlje po njeni osvojitvi z orožjem.

Debelacija je bila v zgodovini priznana kot načelo mednarodnega prava. Njen pomen je postopoma izgubljal na veljavi, dokler ni bila po drugi svetovni vojni prepovedana po konceptu zločinov proti miru, uvedenem v Nürnberških načelih. Prepoved ozemeljskih osvajanj je potrdila in razširila Ustanovna listina Združenih narodov, ki v 4. odstavku 2. člena določa, da se "vse članice v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo ali njene uporabe proti ozemeljski celovitosti ali politični neodvisnosti katere koli države ali na kakršen koli drug način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov". Narodi, ki so se zatekli k uporabi sile po uveljavitvi Ustanovne listine, so se običajno sklicevali na samoobrambo ali pravico do kolektivne obrambe.^[2]

Zagovorniki debelacije trdijo, da pravica do osvajanja priznava status quo in da je zanikanje te pravice nesmiselno, razen če je nekdo sposoben in pripravljen uporabiti vojaško silo, da bi jo zanikal. Poleg tega je bila pravica tradicionalno sprejeta, ker je osvajalna sila, ki je bila po definiciji močnejša od katere koli zakonito upravičene vlade, ki jo je morda nadomestila, bolj verjetno zagotovila mir in stabilnost za ljudi, zato pravica do osvajanja legitimizira osvajalca v smeri tega cilja.

Zaključek kolonialnega osvajanja večjega dela sveta, opustošenje prve in druge svetovne vojne ter uskladitev politik Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze z načelom samoodločbe so privedli do opustitve pravice do osvajanja v formalnem mednarodnem pravu. Sporazum Kellogg-Briand iz leta 1928, Nürnberški in Tokijski procesi po letu 1945, Ustanovna listina ZN in vloga ZN pri dekolonizaciji so privedli do postopne razgradnje tega načela. Ustanovna listina ZN zagotavlja "ozemeljsko celovitost" držav članic, vendar težave pri izvrševanju v 21. stoletju^[3] vodijo do sporne razprave o morebitni ponovni uvedbi pravice do osvajanja kot dela mednarodnega prava.^[4]

Do leta 1945 je bilo treba razpolaganje z ozemljem, pridobljenim po načelu osvajanja, izvajati v skladu z veljavnimi vojnimi zakoni. To je pomenilo, da je morala osvojitvi slediti vojaška okupacija, okupaciji pa mirovni sporazum. To pomeni, da ni bilo nobene razumne možnosti, da bi poraženi suveren ponovno pridobil izgubljeno ozemlje. Formalni mirovni sporazum, ki bi "odpravil morebitne pomanjkljivosti v lastništvu",^[5] ni bil potreben. Priznanje s strani poražene strani ni bilo pogoj, saj "pravica do pridobitve, pridobljena z osvajanjem, ni bila odvisna od soglasja razlaščene države".^[6] V času vojne je bila edina alternativa za legitimizacijo osvajanja mirovni sporazum. Osvajanje samo po sebi je bilo v bistvu pravni akt ukinitve zakonskih pravic drugih držav brez njihovega soglasja. V tem okviru je treba omeniti, da sta bila osvajanje in poznejša okupacija zunaj vojne nezakonita.^[6]

V obdobju po drugi svetovni vojni se niso vse vojne, ki so vključevale ozemeljske pridobitve, končale z mirovnim sporazumom. Boji v korejski vojni, na primer, so se prekinili s premirjem, brez kakršnega koli mirovnega sporazuma, ki bi to potrdil. Severna Koreja je torej leta 2025 tehnično še vedno v vojni z Južno Korejo in Združenimi državami Amerike.^[7]