|
France Vurnik
France Vurnik je bil slovenski pesnik, kritik in prevajalec, * 2. december 1933, Radovljica, † 21. november 2023, pokopan v Ljubljani na Žalah. ŽivljenjeFrance Vurnik se je rodil 2. decembra 1933. Bil je šesti otrok kamnoseku Alojziju Vurniku in Heleni Vurnik, rojeni Kocijančič. Živeli so v Radovljici, na Gradišču pri pokopališču. Prvi razred osnovne šole je obiskoval v rodni Radovljici v Kraljevini Jugoslaviji, vse do začetka okupacije 6. aprila 1941, ko je bil ponovno vpisan v prvi razred nemške osnovne šole. Nato je drugi razred preskočil. Jeseni 1944 se je vpisal v višjo osnovno šolo (nemško Hauptschule) in po koncu vojne in odhodu Nemcev opravil sprejemni izpit za prvi razred nižje gimnazije v Radovljici. Končal jo je maja 1948 in se vpisal na gimnazijo v Kranju, kjer je maturiral spomladi leta 1953. Šolanje je nadaljeval na na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tam je študiral slovenski in ruski jezik z literaturo in diplomiral leta 1959.[2] Nato je pričel s služenjem vojaškega roka v Titogradu (današnja Podgorica) v Črni gori. Pol roka je imel funkcijo nišandžije kot bestrzajnog topa, polovico pa kot čato v povelju garizona.[2] Po odsluženju roka se je leta 1961 zaposlil v uredništvu poročil Radia Ljubljana, vse do leta 1971. Leta 1972 je delal v Uredništvu kulturnih in literarnih oddaj, maja istega leta je postal urednik uredništva radijskih iger, od junija 1972 pa do septembra 1973 je bil novinar in gledališki kritik v kulturni redakciji Dnevnika, potem ravnatelj Slovanske knjižnice (1973–1974), nato vodja oddelka za dopolnjevanje knjižničnega gradiva v NUK, od septembra 1979 je znova delal v kulturni redakciji Radia Ljubljana. Od marca 1991 do maja 1995 je bil direktor TOZD oz. poslovne enote Radia Slovenija, kjer se je nato tudi upokojil.[2] DeloS poezijo se je najprej predstavil v zborniku kranjskih gimnazijcev Plamenica (1953), nadaljeval tudi v Problemih (1964) in Snovanjih (1969, 1971–2), največ pa v Dialogih (od 1968). Objavil je dve pesniški zbirki: Pred zidom in onkraj (1969) in Vsegazavedanje (1972). S svojim humanističnim sporočilom je Vurnik kritično posegel v slovensko pesniško smer na prehodu v sedemdeseta leta in podpiral usmeritev, ki sta jo poskušala utemeljiti Tone Kuntner in Herman Vogel. V močno refleksivni izpovedi se je neposredno dotaknil sodobnih duhovnih in moralnih vprašanj. Svoje pesmi je oblikoval na osnovi tradicionalnih vrednot, tako da je raziskoval gorenjsko kulturo in folkloro (v njegovih pesmih se pojavljajo motivi pogreba, poroke, krsta – vse v zbirki Pred zidom in onkraj). Ob tem se je zavedal, da so te tradicije mimo in da sedaj živi v modernem času, v katerem mora vsak posameznik ponovno določiti smisel svojega bivanja. Poudaril je spoznanje, da je svet v svoji celovitosti sklenjen in da je vsaka misel na pobeg iz ujetosti le samoprevara. Neprestana prisotnost vprašanj o koncu pa človeka opominja na pomen trenutkov, ko lepota premaguje smrt.[3] Najbolj se je ukvarjal z gledališko kritiko. Spremljal je gledališke igre na stilno izrazni ravni ter vrednotil tematske prvine. Začel je leta 1956 v Glasu Gorenjske (Linhart: Županova Micka, št. 96), nadaljeval v Tribuni (1957–8) in Naši Sodobnosti (od 1961). Od leta 1962 je sistematično spremljal gledališča (delno tudi film in televizijsko igro) kot radijski kritik, od 1972 tudi kot stalni gledališki kritik Dnevnika.[3] Literarne ocene je pisal v Razgledu (od 1958), Naši Sodobnosti (od 1958), Rodni grudi (od 1963) in v Dnevniku (od 1972), prav tako pa je pisal ocene za radio. Napisal je tudi mladinsko igro Pošta Balon, prirejeno po noveli Lojzeta Kovačiča, ki je bila uprizorjena v Mestnem gledališču Ljubljanskem leta 1963, dramatiziral Jenkovo novelo Jeprški učitelj, ki se je predvajala na RTV leta 1969, in Suhodolčanov roman Najdaljša noč, predvajan na Radio Ljubljana leta 1981. Za radijske literarne večere je pririrejal številne slovenske romane, kot tudi pripravljal veliko oddaj o poeziji (Literarni nokturno).[3] Je avtor književnega eseja o Pasternakovem romanu Doktor Živago (1968) in o dramatiki Bratka Krefta. Napisal pa je tudi veliko spremnih besed k leposlovnim knjigam. Iz oddaj Jezikovni pogovori, ki jih je urejal na radiu v letih 1964–71, je izbral gradivo za dve knjigi z istim naslovom (1965, 1967). V sezonah 1964/5 in 1965/6 je bil urednik gledališkega lista Mestnega gledališča Ljubljanskega.[3] Deloval pa je tudi kot prevajalec. Prevajal je iz južno- in vzhodnoslovanskih jezikov, največ iz srbohrvaškega, makedonskega in ruskega jezika. Izbral je številne avtorje in literarne zvrsti. Med njegovimi prevodi je proza pisateljev Hasana Seidbejlija, Slobodana Asanovića, Antuna Gustava Matoša, Ivana Bunina, poezija avtorjev Debore Vaarandi, Bulata Shalvoviča Okudžava, Marina Franičevića, Ivana Gorana Kovačića, Andrije Palmovića, Janka Polića Kamova in dramatika Blagoja Ivanova, Valentina Zaharoviča Arzenikova, Sergeja Mihalkova, Tometa Arsovskega, Nikolaja Gogolja in Aleksandra Vampilova. Prevedel je tudi nekatere Leninove spise (1979).[3] NagradeZa delo v radijski kulturni redakciji je Vurnik leta 1966 prejel Tomšičevo nagrado.[4] Bibliografija
Sklici
Viri
|
||||||||||||||||||||||
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
