Gilgameš

Gilgameš
Naslednik	Ur-Nungal
Simbol	bik, lev
Osebne informacije
Starši	Lugalbanda (oče) Ninsun (mati)
Otroci	Ur-Nungal

Uruk

Položaj Uruka na zemljevidu Iraka

Gilgameš, prvotno Bilgameš, je bil kralj Uruka v Mezopotamiji, ki je živel v obdobju 2800-2500 pr. n. št..^[1] Kralj je glavna oseba Epa o Gilgamešu, akadske pesnitve, ki velja za prvo veliko knjižno delo, in starejših sumerskih pesnitev.

V Epu je Gilgameš polbog z nadčloveško močjo, ki je zgradil uruško obzidje, da bi obranil svoje ljudstvo, in odšel na potovanje, da bi našel modrijana Utnapištima, ki je preživel vesoljni potop.^[2] Po seznamu sumerskih kraljev naj bi svojemu mestu vladal 126 let. Na Tumalskem napisu, razširjenem seznamu kraljev, ki je temeljil na standardni starobabilonski kopiji, sta Gilgameš in njegov sin Ur-Nungal obnovila svetišče boginje Ninlil v Tumalu, sveti četrti v njenem mestu Nipur.

Najstarejše klinopisne omembe Gilgameša so v ciklu sumerskih pesnitev, v katerih se pojavlja kot Bilgameš (v sumerskem klinopisu GIŠ.NE.GA.MES ali GIŠ.NE-šeššig.GA.ME.UUU).^[3][4] Pesnitve vključujejo veliko zgodb, kasneje združenih v bolj slavni Ep o Gilgamešu, napisan v akadskem jeziku. Zadnja in najbolj celovita pripoved legende o Gilgamešu je standardna babilonska različica na dvanajstih tablicah, ki jo je okoli leta 1200 pr. n. št. zbral eksorcist-duhovnik (mašmaššu) Sin-lēqi-unninni.

Fragmenti epskega besedila, ki so jih odkrili v Me-Turanu (sodobni Tell Haddad, Irak) omenjajo, da je bil Gilgameš pokopan pod rečno strugo in da so prebivalci Uruka v ta namen preusmerili tok Evfrata. Aprila 2003 je nemška odprava trdila, da je odkrila njegovo zadnje počivališče.^[5]

Splošno mnenje zgodovinarjev je, da je bil Gilgameš zgodovinska osebnost, ker napisi potrjujejo zgodovinski obstoj z njim povezanih oseb. Mednje spadata kralja Enmebaragesi in Aga Kiški. Če je bil Gilgameš zgodovinski kralj, je vladal verjetno v približno 26. stoletju pr. n. št.. Zaradi začetnih težav pri branju klinopisa so ga ob njegovem ponovnem vstopu v svetovno književnost leta 1872 imenovali Izdubar.^[6][7]

V večini klinopisnih besedil je pred njegovim imenom znak v obliki zvezde (dingir), ki označuje božanstva, vendar ni nobenih dokazov, da bi v tistem času obstajal njegov kult. Vse kaže, se je njegovo pobóženje v sumerskih mitih razvilo kasneje. Skozi stoletja so se Gilamešu postopno pripisovale številne zgodbe zgodbe, ki so se, vsaj nekatere, resnično zgodile drugim zgodovinskim osebnostim. Ena od njih je bil zagotovo Gudea, vladar iz Druge lagaške dinastije (2144–2124 pr. n. št).^[8]

V Kumranskem svitku, znanem kot Knjiga velikanov, napisanem okoli leta 100 pr. n. št., sta Gilgameš in Humbaba omenjena kot predpotopna velikana. Njuni imeni sta v soglasniški obliki zapisana kot glgmš in ḩwbbyš. Isto besedilo je v srednjem veku na Bližnjem vzhocu uporabila sekta manihejcev. Arabska različica imena, Gilgamiš/Džildžamiš se je, po egipčanskem kleriku Al-Sujutiju (okoli 1500), ohranila v imenu demona.^[9]

Gilgameševo ime se v grški obliki Gílgamos (Γίλγαμος) pojavi v Elianovi De Natura Animalium (O naravi živali) 12.21, napisani okoli leta 200 n. št..^[10] V Elijanovi zgodbi so babilonskemu kralju Sevehorju ali Evehoju prerokovali, da ga bo ubil vnuk Gilgameš, zato ga je vrgel z visokega stolpa. Njegov padec je prestregel orel. Fanta je vzgojil vrtnar in nazadnje je postal kralj.

Theodore Bar Konai (okoli 600 n. št.), ki je pisal v sirščini, omenja kralja Gligmosa, Gmigmosa ali Gamigosa kot zadnjega v nizu dvanajstih kraljev, sodobnikov patriarhov od Pelega do Abrahama.^[11][12]