Halhi

Halhi

Ozemlje Mongolov Halhov v zgodnjem obdobju dinastije Severni Juan
Regije z večjim številom pripadnikov
Mongolija	2.659.985 (2020)[1]
Jeziki
halhanska mongolščina
Religija
Večina: budizem (92,7%) mongolski šamanizem (4,0%) Manjšina: pravoslavje (2.3%)[2]
Sorodne etnične skupine
drugi Mongoli (Burjati, Hotgoidi, Ojrati)

Halhi (/ˈkælkə, ˈkɑːlkə/; mongolsko Халх ᠬᠠᠯᠬ᠎ᠠ [ˈχa̠ɬχ]) so od 15. stoletja največja podskupina Mongolov^[3] na ozemlju današnje Mongolije. Njim, Čaharjem, Ordosom in Tumedom so do 20. stoletja neposredno vladali kani Bordžigini. Večina Halhov govori svoj jezik halhi, ki je standardni pisni jezik Mongolije.^[4] Ojratom so vladali džungarski plemiči, Horčinom pa potomci Džingiskanovega brata Kasarja. Govorili so ojratsko oziroma horčinsko razčičico mongolščine.

Dvema prvotnima glavnima skupinama Halhov so vladali neposredni moški potomci Dajana kana. Baarini, Kongrati, Džarudi, Bajaudi in Udžidi so postali podložniki Dajan Kanovega petega sina Ačiboloda, ki je ustanovil kanat Južnih pet Halhov. Sedmim glavnim severnim skupinam Halhov je vladal Dajan Kanov najmlajši, verjetno tretji, sin Gersendža Kana.

Do 20. stoletja so vladajoči razred Halhov tvorili številni neposredni Džingiskanovi potomci, ki so se in se še vedno štejejo za Halhe in ne za kakšno posebno skupino.

Trinajst Halhov daljnega severa je glavna subetnična skupina v neodvisni državi Mongoliji, ki šteje 2.659.985 oseb (83,8 % mongolskega prebivalstva).

Dajan Kan je iz Mongolov, ki so živeli na ozemlju današnje osrednje Mongolije in severnega dela Notranje Mongolije, ustvaril Halhanski tumen. V mongolskih zgodovinskih virih, kot je Erdeniin Erih (Kroglice draguljev), je jasno navedeno, kako je bil Halkanski tumen ustvarjen in kje so ti ljudje prebivali v času njegovega nastanka. Zapis se glasi:

• Transliteracija:

Hangai Khand nutuglan suuj

Hari daisind chinu Khalkha bolson

Haluun amind chinu Tushee bolson

Irehiin uzuur, Harahiin haruul bolson

Khalkha tumen chinu Ter bukhii beer ajaamuu

• Mongolska cirilica:

Хангай ханд нутаглан сууж

Харь дайсанд чинь халх болсон

Халуун аминд чинь түшээ болсон

Ирэхийн үзүүр, харахын харуул болсон

Халх түмэн чинь тэр бүхий бээр ажаамуу

• Mongolska pisava:

ᠬᠠᠩᠭᠠᠢ ᠬᠠᠨ ᠳᠤ ᠨᠤᠲᠤᠭᠯᠠᠨ ᠰᠠᠭᠤᠵᠤᠬᠠᠷᠢ ᠳᠠᠶᠢᠰᠤᠨ ᠳᠤ ᠴᠢᠨᠢ ᠬᠠᠯᠬ᠎ᠠ ᠪᠣᠯᠤᠭᠰᠠᠨᠬᠠᠯᠠᠭᠤᠨ ᠠᠮᠢᠨ ᠳᠤ ᠴᠢᠨᠢ ᠲᠦᠰᠢᠶ᠎ᠡ ᠪᠣᠯᠤᠭᠰᠠᠨᠢᠷᠡᠬᠦ ᠶᠢᠨ ᠦᠵᠦᠭᠦᠷ᠂ ᠬᠠᠷᠠᠬᠤ ᠶᠢᠨ ᠬᠠᠷᠠᠭᠤᠯ ᠪᠣᠯᠤᠭᠰᠠᠨᠬᠠᠯᠬ᠎ᠠ ᠲᠦᠮᠡᠨ ᠴᠢᠨᠢ ᠲᠡᠷᠡ ᠪᠦᠬᠦᠢ ᠪᠡᠷ᠎ᠡ ᠠᠵᠢᠶᠠᠮᠤ

• Prevod:

V gorovju Hangaj (osrednjemongolsko gorovje v bližini mongolske prestolnice Karakorum)

ščitu (v mongolščini 'haha' pomeni 'ščit' ali 'zaščita') pred tujimi sovražniki,

podpori za tvoje dragoceno življenje,

rezilu proti tistim, ki prihajajo, stražarju proti tistim, ki gledajo,

je tvoj Halkanski tumen resnično zate.

Južni Halhi, ki danes prebivajo v Notranji Mongoliji, so se tja preselili z njihovega prvotnega ozemlja v gorovju Hangaj na severu. V spomin in kot simbol njihovega izvora vsi južni Halhi vsako novo lunarno leto opravijo posebne obrede čaščenja gore Hangaj, pri čemer se obrnejo proti severozahodu in molijo. Ta poseben obred ohranjajo le južni Halhi in nobeni drugi južni Mongoli.

Pod Dajan Kanom so bili Halhi organizirani kot ena od treh vojsk levega krila. Dajan kan je za njihovega vladarja postavil svojega petega sina Alčuja Bolada in enajstega sina Geresendža. Prvi je postal ustanovitelj Petih Halh Južne Mongolije, drugi pa Sedmih Halh Severne Mongolije. Mandžurci so jih imenovali Notranji oziroma Zunanji Halhi.

Nekateri znanstveniki menijo, da so bili Halhi tesno povezani s Petimi ulusi levega krila nekdanje dinastije Juan, ki jih je vodilo pet močnih plemen: Džalairji, Kongrati, Ikiri, Urudi in Mangudi.

Pet Halh je sestavljalo pet plemen: Džarudi, Baarini, Kongrati, Bajaudi in Odžijedi. Živeli so okoli doline Šira Moren vzhodno od Velikega Hingana. Spopadali so se z vzpenjajočimi se Mandžurci, a so jih ti na koncu podjarmili. Pet Halh, brez Džarudov in Baarinov, je bilo organiziranih v Osem praporov. Levi prapor Halhe lige džuu uda in Desni prapor Halhe lige ulaančab sta bila veji Sedmih Halh.

Sedem klanov se je stalno spopadalo z Ojrati na zahodu. Geresendževi potomci Tušeet Kan, Zasagen Kan in Secen Kan so ustanovili svojo vladarsko rodbino. Neodvisnost so ohranili do leta 1688, ko so bili zaradi grožnje džungarskega kana Galdana prisiljeni poiskati pomoč cesarja Kangšija iz mandžurske dinastije Čing. Leta 1725 je cesar Jongdženg Ceringu neodvisnost od rodbine Tušet Kana, s čimer je nastala rodbina Saina Nojon Kana.

Halki so v 20. stoletju vodili mongolsko gibanje za neodvisnost. Po neštetih stiskah so v severni Mongoliji ustanovile neodvisno državo Mongolijo.

Med vzponom Džingiskana v 12. do 13. stoletju niti dolina Selenge v današnji južni Burjatiji niti stepa Aga nista imeli nobene zveze z Burjati. Ta ozemlja so pripadala Merkitom in drugim mongolskim plemenom. Ko so leta 1628 ruski osvajalci in selitve Burjatov začele osvajati dolino Selenge, so v njej še vedno živeli mongolski klani pod oblastjo halkaških kanov. Do leta 1652 so se halkaški kani upirali ruskim vdorom v Zabajkalje. do leta 1666 so halkaške roparske skupine prodirale do Bratska, Ilimska, Jerjavninska in Nerčinska, medtem ko so kani sami zasedli utrdbe ob Selengi. Leta 1647 so se Rusom predali Hori ob reki Udi, da bi se izognili plačevanju davka Halkom. Proti severu so prebegnili tudi manjši mongolski klani, da bi zavarovali kozaške utrdbe. Invazija džungarskega kana Galdana Bošogtuja na Halke leta 1688 je ustavila njihov odpor kozaškemu prodiranju. Pod rusko oblast je prešlo še več mongolskih beguncev.

Selenški Mongoli, ki jih je nova meja odrezala od svojih halkaških sorodnikov in so bili pomešani z razseljenimi Burjati in Hori, so postopoma sprejeli rusko oznako Burjati. Predstavnik te etnične skupine je mongolski akademik, pisatelj in učenjak Bjambin Renčin. Njegov oče je pripadal plemenu Jungšjebov, mati pa je bila preko Cogtu kana neposredna Džingiskanova potomka.