|
Ivan Cankar
Ivan Cankar (), slovenski pisatelj, esejist, dramatik in pesnik, * 10. maj 1876, Vrhnika, Avstro-Ogrska, † 11. december 1918, Ljubljana, Kraljevina SHS. ŽivljenjeIvan Cankar se je rodil 10. maja, leta 1876 v hiši Na klancu 141 (Vrhnika) kot osmi od dvanajstih otrok obrtniško – proletarske družine trškega krojača Jožeta Cankarja in njegove žene Neže (rojena Pivk). Leta 1882 je bil vpisan v osnovno šolo na Vrhniki, leta 1888 pa se je vpisal na ljubljansko realko. Razrednik in učitelj slovenščine mu je bil Franc Levec, ki ga je zelo spoštoval. Tam se je pridružil dijaškemu društvu Zadruga, kjer se je predstavljal z branjem raznih pesmi in kritik ter navezal stike z Murnom, s Kettejem in z Župančičem. Že v dijaških letih je napisal prve pesmi in jih objavil v reviji Vrtec in reviji Ljubljanski zvon. Po maturi, ki jo je opravil leta 1896, je odšel na Dunaj študirat tehniko. Kmalu se je prepisal na slavistiko. Po odhodu z Dunaja je od septembra do 10. novembra 1909 živel pri bratu Karlu v Sarajevu, kjer je napisal dramo Hlapci. Sredi novembra se je naselil v ljubljanskem hotelu Tivoli (nekdanja Švicarija) in napisal Belo krizantemo. Odločil se je, da se ne bo vrnil na Dunaj in razdrl zaroko s Štefko Löffler. Leta 1907 je bil na listi socialnodemokratske stranke kandidat za državnega poslanca na Dunaju, vendar ni bil izvoljen (premagal ga je protikandidat Fran Povše). Kljub volilnemu neuspehu je politično kariero nadaljeval v obliki predavanj in razprav (med katerimi številne v Trstu), leta 1913 je imel v Ljubljani najbolj znano predavanje z naslovom Slovenci in Jugoslovani, v katerem se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a odločno nasprotoval kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično zvezo, je bil obsojen na sedem dni zapora. Novembra 1915 je bil vpoklican k vojakom v Judenburg na avstrijskem Štajerskem. Zaradi bolezni je bil po nekaj tednih oproščen služenja. Po daljši bolezni je umrl v deželni bolnišnici v Ljubljani. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič. Delo Uvrščamo ga med štiri predstavnike slovenske moderne (poleg Murna, Ketteja in Župančiča). Letnica 1899 je letnica izida njegove prve pesniške zbirke Erotika in Župančičeve Čaše opojnosti in velja za začetek slovenske moderne. V svoji pesniški zbirki je zbral mladostne ljubezenske pesmi, balade in romance. V svojih dunajskih letih je sodeloval pri literarnem krožku slovenskih študentov, katerega člani so bili med drugimi tudi Oton Župančič, Fran Govekar in Fran Eller. Kmalu je pesništvo opustil in začel pisati prozo in dramatiko. Pod vplivom romantike, naturalizma, dekadence, simbolizma in impresionizma je pisal povesti, novele, romane, črtice in dramska besedila. Dramska dela je sprva ustvarjal pod vplivom Ibsena (Kralj na Betajnovi) in Gogolja, pozneje pa pod vplivom nove romantike. V svojih delih je opozarjal na takratne politične razmere v državi (satirični komediji Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Za narodov blagor ter politična satira Hlapci). V njegovih delih prevladuje tematika posameznika v sporu z delavskim in vaškim, malomeščanskim vsakdanjikom, opazne pa so tudi številne družbenokritične ideje. Tako je v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica simbolično predstavil boj zatiranega, delavskega razreda proti izkoriščevalskim gospodarjem. Z romanom Na klancu pa je ustvaril nov tip ženskega oziroma materinskega romana. Poleg umetniškega pisanja se je Cankar ukvarjal tudi s publicističnim pisanjem, kritiko in esejistiko (Krpanova kobila, Slovenski umetniki na Dunaju, Naši umetniki).. PsevdonimiZa svoje pisateljsko delo je uporabljal številne šifre in psevdonime. Ti so značilni predvsem za zgodnja leta njegovega ustvarjanja. Izmišljena literarna imena je pogosto menjaval pri objavah v časniku Slovenec, ker ni želel, da bi ljudje vedeli, da sodeluje pri katoliških listih, tako je za veliko večino umetniških imen značilno, da jih je uporabil samo enkrat:
Po smrtiKipi v spomin njemu se nahajajo: na Vrhniki (delo kiparja Ivana Jurkoviča), na Rožniku v Ljubljani (delo kiparja Frančiška Smerduja), pred Cankarjevim domom v Ljubljani (Slavko Tihec), pa tudi v Sveti Trojici v Sloveskih goricah. Njegovo ime nosi več cest/ulic/trgov po Slovejiji, osnovnih šol, Cankarjeva knjižnica Vrhnika, Spominski plošči in svojo ulico ima tudi na Dunaju. Ministrstvo za šolstvo organizira tekmovanje s področja znanja slovenščine za Cankarjevo priznanje. Vlada Republike Slovenije je leto 2018 razglasila za Cankarjevo leto, 11. decembra je namreč stota obletnica pisateljeve smrti. Ob tej priložnosti so potekale številne kulturne aktivnosti po vsej Sloveniji, zlasti v njegovem rojstnem kraju. Med drugim je bilo prirejenih več muzejskih razstav, o Cankarjevem življenju pa sta izšla tudi dokumentarno-igrani film Cankar in strip.[6] Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Univerza v Ljubljani pod pokroviteljstvom Občine Vrhnika od leta 2020 podeljujejo Cankarjevo nagrado za najboljšo pripovedno, lirično, dramsko ali esejistično knjigo minulega leta.[7] Bibliografija   Poezija
Proza
Dramatika
Opomba: Datumi nastanka dram so povzeti iz knjige: Pregled slovenske književnosti[8] Dela, objavljena v Slovenskem narodu
Mladinska dela
Esejistika Ivana Cankarja
Glej tudi
Sklici
Glej tudiViri
Zunanje povezave Wikivir vsebuje izvorna besedila avtorja: Ivan Cankar  Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Ivan Cankar  Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi:
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||
