Jorvik

Jorvik
Kraljestvo Jorvik: 867–954 Grofija: 954–1066
Status	Jorvik je obsegal južni del Northumbrije in ves Danelaw
Skupni jeziki	stara nordijščina • stara angleščina
Religija	nordijsko poganstvo (predvsem Nordijci) krščanstvo (predvsem Anglosasi)
Vlada	monarhija grofija (od leta 954)
kralj Jorvika grof (od leta 954)
Zgodovina
• Ustanovitev	867
• normanska osvojitev Anglije	1066
Valuta	sceat (peninga)
Predhodnice Naslednice Northumbrija Normanska Anglija
Danes del	Združeno kraljestvo

Jorvik (staronordijsko Jórvík), Skandinavski York ali Vikinški York^[a] je izraz, ki ga zgodovinarji uporabljajo za ozemlje današnjega Yorkshira^[b] v obdobju skandinavske prevlade od konca 9. stoletja do priključitve in vključitve v Anglijo po normanski osvojitvi leta 1066. Izraz se uporablja zlasti za mesto York, ki so ga nadzirali yorški kralji in grofje. Kraljestvo Jorvik je bilo tesno povezano z dlje živečim Dublinskim kraljestvom.^[c]

Vikingi so plenili obale Anglije od konca 8. stoletja, leta 865 pa se je vikinška vojska izkrcala z namenom osvajanja in ne le plenjenja. Anglosaška kronika je vojsko opisala kot mycel paathen here (velika poganska vojska). Izkrcala se je v Vzhodni Angliji, kjer so domačini pod vodstvom Edmunda Vzhodnoangleškega z njimi sklenili mir^[d] v zameno za konje.^[6][7]

Vojska, ki sta jo vodila Ivar Brez kosti in njegov brat Halfdan Ragnarsson, se je iz Vzhodne Anglije odpravila proti severu v Northumbrijo, kjer so bili Anglosasi vpleteni v državljansko vojno. Leta 862 je vladarja Northumbrije Osberhta odstavil Ela Northumbrijski. Ivar Brez kosti je izkoristil nered med Anglosasi in leta 866/867 zavzel York.^[7][8]

Potem ko je Ivar Brez kosti priključil York, sta anglosaška voditelja poravnala medsebojne spore, združila moči in poskušala ponovno zavzeti mesto. Ko so Northumbrijci napadli, so se Vikingi umaknili za razpadajoče rimsko mestno obzidje. V bitki 21. marca 867 sta bila oba anglosaška voditelja ubita, Northumbrijci pa poraženi.^[7][9][10] Simeon iz Durhama je zapisal:

"V tistih dneh je narod Northumbrijcev nasilno izgnal iz kraljestva zakonitega kralja svojega naroda, Osbrihta, in na čelo kraljestva postavil nekega tirana po imenu Alla. Ko so pogani prišli v kraljestvo, se je nesoglasje pomirilo z božjim nasvetom in pomočjo plemičev. Kralj Osbriht in Alla sta združila svoje sile in oblikovala vojsko ter prišla v mesto York. Ob njunem približevanju se je množica ladjarjev takoj razbežala. Ko so kristjani opazili njen beg in grozo, so ugotovili, da so sami močnejša stran. Obe strani sta se borili z veliko srditostjo in oba kralja sta padla. Ostali, ki so pobegnili, so sklenili mir z Danci."

— Zgodovinska dela Simeona Durhamskega^[11]

Preostali nortumbrijski voditelji, verjetno pod vodstvom nadškofa Wulfherja, so "sklenili mir" ^[d] z Vikingi. Vikingi so za marionetnega vladarja Northumbrije imenovali poslušnega domačega kneza Ekgberhta. Pet let pozneje, leta 872, ko je bila velika poganska vojska drugje, so Northumbrijci izkoristili njeno odsotnost in pregnali Wulfherja in Ekgberhta. Izgnanca sta našla zatočišče na dvoru Burgreda Mercijskega. Upor je bil kratkotrajen, saj so Vikingi leta 873 ponovno prevzeli oblast nad Yorkom. Wulfherja so vrnili na prejšnji položaj, položaj vladarja pa je prevzel Anglosas Ricsige, ker je Ekgberht leta 873 umrl.^[12][13][14]

Leta 875/876 se je del velike poganske vojske pod vodstvom Halfdana Ragnarssona vrnil in zavzel York. Za kralja Northumbrije je bil razglašen Halfdan, vendar je vladal samo v južni Northumbriji (Deira). Deira je postala znana kot Yorško kraljestvo (Jorvik) s Halfdanom kot prvim kraljem.^[15][16][17] Po Anglosaški kroniki:

"Halfdan je razdelil zemljišča severne Humbrije in odtlej so jih še naprej orali in obdelovali."^[18]

Halfdanova vladavina ni trajala dolgo, saj je bil leta 877 ubit, ko je poskušal uveljaviti svojo pravico do Dublinskega kraljestva.^[19]

Halfdanovi smrti je sledilo medvladje, ki je trajalo, dokler ni leta 883 kralj postal Guthred Northumbrijski. Guthred je bil prvi krščanski vikinški kralj Yorka, za katerega tradicionalno velja, da je njegovo izvolitev sponzorirala verska skupnost nadškofa Wulfherja iz Lindisfarna. Cerkve in verska središča v Northumbriji so bila po prihodu Vikingov sisematično oropana svojih bogastev, vendar vse kaže, da je stolnica v Lindisfarnu ves čas ostala versko središče. Guthred je umrl leta 895^[e] in bil pokopan v Stolnici sv. Petra v Yorku.^[21][22][23]

Guthreda je na mestu vladarja Jorvika nasledil Sifred Northumbrijski, o katerem ni veliko znanega. Nekaj informacij o njem dajejo njegovi kovanci. Obsežna najdba v dolini Ribble v 19. stoletju, danes znana kot Cuerdalski zaklad, je vsebovala približno 8000 anglo-skandinavskih kovancev ter celinskih in kufskih kovancev.^[f] Na nekaterih kovancih je bilo Sifredovo ime. Kovanci kažejo, da je Siefred nasledil Guthreda in vladal od približno 895 do 900.^[25][26] Zapisi srednjeveškega kronista Etelverda so nekatere zgodovinarje spodbudili k domnevi, da je Sifred morda ista oseba kot Sigfrid, ki je prej plenil na obali Wessexa.^[27]

"Ko se je to zgodilo, je iz dežele Northumbrijcev prišel pirat Sigfert z veliko floto, dvakrat opustošil državo in se nato vrnil v domovino."^[28]

Druga hipoteza, ki jo je predlagal zgodovinar Alfred P. Smyth, je, da je Siefried grof Sihfrit, ki je istega leta zahteval Dublinsko kraljestvo.^[25][29]

Cuerdalski zaklad je vseboval tudi nekaj kovancev z imenom Knut ali Knutr, ki je vladal med letoma 900 in 905. Naveden je kot vladar Yorka, kar je zgodovinarjem postavilo nekakšno uganko, saj Knut ni zabeležen v nobenih sodobnih pisnih virih. Zgodovinarji so postavili več hipotez. Med njimi je tudi ta, da so bili kovanci Gunfritovi, ker niso našli nobenega z njegovim imenom. Druga možnost je, da je bil Knut danski plemič, omenjen v nordijskih virih, ki je bil po zelo kratki vladavini umorjen leta 902. Vladavina naj bi bila prekratka za izdelavo večje količine kovancev.^[30][27]

Naslednji vladar, Etelvold, je bil sin Etelreda, wesseškega kralja od leta 865 do 871. Po očetovi smrti leta 871 je kralj postal njegov stric Alfred Veliki. Ko je Alfred leta 899 umrl, je wesseški prestol zasedel Alfredov sin Edvard Starejši. Za oblast se je potegoval tudi Etelvold in zasegel očetovo staro posestvo v Wimbournu, potem pa ga je napadla Edvardova vojska in ga prisilila v beg. Odšel je v York, kjer so ga domačini leta 901 sprejeli za kralja.^[30][27] Anglosaška kronika o tem piše:

"... se je ponoči prikradel in poiskal vojsko v Severni Humbriji. In sprejeli so ga za svojega kralja in mu postali poslušni."^[31]

Etelvold ni dolgo ostal v Yorku. Leta 903 se je odpravil na pohod za ponovno pridobitev krone Wessexa. Anglosaška kronika opisuje, kako je zbral floto in se najprej izkrcal v Essexu, od koder se je odpravil v Vzhodno Anglijo, kjer je prepričal njihovega kralja Eohrica, da mu pomaga priti na oblast. Združena vojska je napadla Wessex na območju Cricklade. Edvard in njegovi zavezniki so se na napad odzvali z napadom na Vzhodno Anglijo. Z Etelvoldovo vojsko so se spopadli Edvardovi kentski zavezniki^[g] in Etelvolda ubili.^[27][32]

Edvard je po napadu na Vzhodno Anglijo nadaljeval z vpadi v vikinško kraljestvo. Naslednje leto so se Vikingi maščevali. Vodila sta jin nova sokralja Eovils in Halfdan II.^[h] Njun načrt je bil napasti Mercijo in Wessex, vendar so ju prestregli in v spopadu z združeno vojsko Wessexa in Mercije 5. avgusta 910 pri Tettenhallu ubili.^[33][27]

Naslednji vladar Yorka je bil Ragnall I., vnuk kralja Imarja,^[i] in verjetno eden od Vikingov, ki so bili leta 902 izgnani iz Dublina. Leta 918 se je v bitki pri Corbridgeu boril proti škotskemu kralju Konstantinu II. Iz letopisov ni jasno razvidno,^[j] kdo je zmagal v bitki, vendar je izid Ragnallu omogočil, da se je uveljavil kot kralj v Yorku. Zdi se, da prebivalci Yorka z njim niso bili zadovoljni, ker je v začetku leta 918 obljubil poslušnost vladarici Mercije Etelfled. Pogajanja so se predčasno končala zaradi njene smrti junija istega leta. Kasneje se je Ragnall podredil Edvardu kot vrhovnemu gospodu, vendar mu je bilo dovoljeno obdržati kraljestvo. Ragnall je med vladanjem Yorku koval tri različne kovance z imenom RAIENALT, RACNOLDT ali podobnim. Umrl je konec leta 920 ali v začetku leta 921.^[36][37]

Naslednji vladar je bil Sigtrik, Ragnallov sorodnik in še en vikinški voditelj, ki je bil leta 902 izgnan iz Dublinskega kraljestva. Sigtrik se je vrnil na Irsko, da bi ponovno zavzel Dublin in postal kralj. Nato je leta 920 odpotoval v York in se pridružil Ragnallu. Po Ragnallovi smrti leta 921 je Sihtrik postal jorviški kralj.^[38] Napadel je Davenport v Cheshiru in s tem prekršil pogoje podreditve, dogovorjene med Ragnallom in Edvardom Starejšim.^[39] Edvard Starejši je umrl leta 924. Zdi se, da je Sigtrik izkoristil njegovo smrt za širitev svojega kraljestva. Domnevo podpirajo nekateri numizmatični dokazi, saj obstajajo njegovi kovanci, kovani v Lincolnu v Merciji, pa tudi tisti iz Yorka.^[38][40]

Edvarda Starejšega je nasledil njegov sin Etelstan. Letopisi kažejo, da se Sigtrik ni hotel podrediti Edvardu, januarja 926 pa se je v Tamworthu podredil Etelstanu. Del dogovora je bil, da se Sigtrik poroči z Etelstanovo sestro Edgit in da se krsti. Po Rogerju iz Wendoverja se je Sigtrik krstil, vendar je zavrnil vero in kmalu zatem tudi svojo nevesto in poroka ni bila sklenjena.^[41][42][40]

Leta 927 je Sigtrik umrl. Njegov brat Gofraid je zapustil Dublin in se odpravil v Northumbrijo, da bi Sigtrika nasledil na mestu kralja. Njegov poskus vladanja je bil neuspešen in kralj Etelstan ga je izgnal. Anglosaška kronika Gofraida ne omenja, ampak zgolj navaja, da je Sigtrika na mestu kralja v Northumbriji nasledil Etelstan in se nato sestal z drugimi kralji v Britaniji ter sklenil mir. Kasnejše poročilo Viljema iz Malmesburyja pripoveduje drugačno zgodbo. V njegovi različici je Gofraid po Sigtrikovi smrti odšel na Škotsko, da bi se v Dacreju udeležil srečanja z Etelstanom, Konstantinom II. Škotskim in Owenom I. Strathclydskim. Nato je s svojim vikinškim zaveznikom Turfritom napadel York in ga oblegal. Etelstan ga je nato napadel, zavzel mesto in ga izropal. Gofraidu je dovolil, da se vrne na Irsko.^[43][44][45]

Leta 937 je Anglijo napadla koalicija Vikingov pod vodstvom Gofraidovega sina Olafa Gutfritsona, škotskega kralja Konstantina II. in strathclydskega kralja Owaina. Napadalce je ustavil in premagal Etelstan s svojimi zavezniki^[k] v bitki pri Brunanburhu. Po Zmagi je Etelstanova oblast v Northumbriji ostala trdna do njegove smrti leta 939, čeprav ni bila lahka.^[46]

Etelstan je med svojo vladavino Northumbrijo vključil v Vzhodno Anglijo in northumbrijske kovance uskladil z standardnimi angleškimi kovanci. Na nekaterih kovancih, kovanih v Yorku, je podpis kovnice Eforwic, ki je staroangleško ime za York.^[47][48]

Etelstan je združil anglosaška kraljestva v enotno Anglijo in zatrl nasprotovanje Vikingov in njihovih zaveznikov, po njegovi smrti leta 939 pa je iz Dublina prišel vikinški voditelj Olaf Gutfritsson in z minimalnim odporom prevzel Northumbrijo. Na kovancih, kovanih med njegovo vladavino v Yorku, je motiv krokarja.^[49][50][51]

Leta 940 se mu je v Yorku pridružil njegov bratranec Olaf Kvaran. Leta 941 je Olaf Gutfritsson napadel Mercijo in Vzhodno Anglijo. Posredovala sta nadškofa Yorka in Canterburyja, Etelstanov naslednik Edmund I. pa se je Olafu predal večino jugovzhodnega Midlandsa in Lincolnshira.^[52]

Olaf Gutritson je umrl verjetno leta 942. Nasledil ga je Olaf Kvaran. Anglosaška kronika za leto 943 pravi, da je bil Olaf Kvaran krščen, da je bil njegov krstni boter Edmund I. in da je bil v Nothumbriji imenovan še en kralj Northumbrije, Ragnall Gutfritson. Edmund je bil tudi njegov krstni boter. Tako Olaf kot Ragnall se omenjata kot kralja, vendar ni povsem jasno, ali sta bila sovladarja ali rivalska kralja.^[53][54]

Kronologija dogodkov za vladavine Olafa Gutfritsona, Olafa Kvarana in Ragnalla je predmet razprav, vendar se vsi letopisi za leto 944 strinjajo, da je Edmundu uspelo izgnati vikinške voditelje iz Northumbrije.^[49][55][51]

Leta 945 je Edmund napadel Kumbrijo in oslepil dva sinova Domnalla mac Eógaina, kralja Strathclydea. Po teh dogodkih je po Anglosaški kroniki "podaril" ves Strathclyde škotskemu kralju Malcolmu v zameno za njegovo zavezništvo.^[56][57] Leta 946 je bil Edmund v Pucklechurchu umorjen.^[l][59][60]

Edmunda je zamenjal Edred, ki je svojo pozornost takoj usmeril na Northumbrijo in jo osvojil. Škotski vladarji so mu prisegli poslušnost.^[59][60] Leta 947 se je Edred odpravil v anglo-skandinavsko mesto Tanshelf, kjer sta se mu podredila nadškof Wulfan in northumbrijski witan.^[61][59]

Norveški kralj Erik Krvava sekira je izkoristil slabšanje političnih razmer v Yorku in se uveljavil kot yorški kralj. Edredov odgovor je bil napad na Northumbrijo in Erikov izgon. Leta 950 je bil za kralja ponovno postavljen Olaf Kvaran. Vladal je samo do leta 952, ko ga je Erik odstavil in nato v Northumbriji sam vladal do leta 954.^[62][59][63]

Skandinavska prevlada se je končala, ko so Edredove sile v bitki pri Stainmorju leta 954 ubile Erika Krvava sekira. Celotno območje so začeli upravljali grofje^[m] iz lokalnega plemstva, ki so jih imenovali angleški kralji.^[67][68]

Leta 975 je angleški kralj Edgar Miroljubni nenadoma umrl. Za nasledstvo sta se borila njegova sinova Edvard in Etelred. Kralj je postal Edvard, a je bil leta 978 v sumljivih okoliščinah ubit. Nasledil ga je Etelred, ki je leta 1002 izvedel, da njemu in njegovemu kraljestvu grozijo Danci. Kralj se je na grožnjo odzval z ukazom za usmrtitev vseh Dancev, ki so živeli v Angliji.^[n] Ukaz je bil izvršen 13. novembra 1002 in je danes znan kot pokol na dan svetega Bricea.^[70][71]

Domneva se, da je pokol izzval danskega kralja Svena Vilobradega, čigar sestra in svak naj bi bila med ubitimi,^[72] da je leta 1003 napadel Anglijo. Napadi so se nadaljevali do leta 1014, ko so Etelreda in njegovo družino izgnali, Svena pa postavili za angleškega kralja. Vladal le pet tednov, preden je umrl.^[73]

Po Svenovi smrti je poveljnik danske vojske postal njegov sin Knut in Etelred se je vrnil v Anglijo. Etelred je pregnal Knuta iz Anglije nazaj na Dansko, potem pa je Knut leta 1015 začel nov pohod proti Angliji.^[74]

Etelred je medtem leta 1016 umrl in nasledil ga je sin Edmund Železnoboki. Edmunda je Knut in njegove sile odločilno premagal v bitki pri Ashingdonu. Po bitki je z Edmundom sklenil sporazum, po kateri bi bil Edmund kralj Wessexa, Knut pa bi vladal preostali Angliji.^[75]

Edmund je umrl le nekaj tednov po sklenitvi sporazuma in Knut je postal kralj vse Anglije. Anglijo je razdelil na štiri polneodvisne grofije s sistemom upravljanja, ki je temeljil na takratnem skandinavskem sistemu.^[76] Za grofe je imenoval svoje najbolj zaupanja vredne privržence. Za grofa Northumbrije je imenoval Norvežana Erika Hakonarsona. Prejšnji grof, Uhtred Northumbrijski, je bil umorjen, verjetno po Knutovem ukazu. Četudi je zdaj vsej Angliji vladal en sam kralj, Northumbrija ni bila dobro integrirana v preostali del države.^{[77][74][78][79]}

Sivard, ki je je okoli leta 1033 nasledil Erika Hakonarsona, je bil zadnji skandinavski grof Northumbrije. Vladal je 22 let brez težav. Po Sivardovi smrti leta 1055 je angleški kralj Edvard Spovednik za vladarja Yorka izbral Zahodnega Sasa Tostiga Godwinsona in ne Sivardovega sina Waltheofa. Tostig Godwinson med domačini ni bil priljubljen. Domače plemstvo ga je leta 1065 odstavilo in ga nadomestilo z Morkarjem, bratom Edvina Mercijskega. Edvard je njihovo izbiro brez ugovora sprejel.^[80][81]

Po smrti Edvarda Spovednika leta 1066 je angleški kralj postal Harold Godwinson. Na začetku svoje vladavine je obiskal York in se po Anglosaški kroniki na veliko noč 1066 vrnil v Westminster. Septembra 1066 se je na politično prizorišče vrnil Tostig, tokrat s svojim zaveznikom Haraldom Hardrado iz Norveške. 20. septembra 1066 sta zaveznika v bitki pri Fulfordu premagala severna grofa Morkarja in Edvina. Prebivalci Yorka so se jima podredili, čeprav mesta nista zasedla. Pet dni pozneje je Tostiga in Hardrado porazil in ubil Harold Godwinson v bitki pri Stamford Bridgeu. Kmalu zatem, ko se je Viljem Normandijski 28. septembra in 13. oktobra izkrcal v Pevenseyju, se je Harold Godwinson bojeval v svoji zadnji bitki pri Hastingsu na obali Sussexa. Viljem je v bitki zmagal, vendar so Normani potrebovali več let, da so utrdili svojo oblast nad Anglijo. Severno od Humberja je imel Viljem Osvajalec leta 1067 malo oblasti, saj tam preprosto ni imel vojakov, ki bi uveljavili njegovo voljo, čeprav so se mu severni grofi uradno podredili.^[82][83]

Tostigov podpornik Kopsi je bil magnat iz Northumbrije, njegova družina pa je dolgo vladala v Berniciji in včasih celo v Northumbriji. Kopsi se je s Tostigom boril v vojski Haralda Hardrade proti Haroldu Godwinsonu v bitki pri Stamford Bridgeu. Po Haraldovem porazu mu je uspelo pobegniti, ko se je Kopsi leta 1067 v Barkingu poklonil Viljemu Osvajalcu, pa ga je Viljem nagradil z imenovanjem za grofa Northumbrije. Po samo petih tednih vladanja je Kopsija umoril Osulf, sin grofa Edvulfa IV. Bernicijskega. Ko so ubili tudi njega, je njegov bratranec Kospatrick od Viljema kupil grofovski naslov. Na oblasti ni bil dolgo. Leta 1068 se je pridružil Edgarju Etelingu v uporu proti Viljemu.^[84]

Viljemov odziv je bil brutalen. Pozimi leta 1069 je v akciji, znani kot opustošenje severa, opustošil Yorkshire in njegovo plemstvo sčasoma nadomestil s svojimi zaupanja vrednimi ljudmi. Obseg normanskega prevzema oblasti v Yorkshireju navaja Knjiga sodnega dne. Večina posestnikov, ki je preživela normansko osvojitev, je obdržala le delček svojih posesti in nato postala najemnik normanske gospode. 90 % zemlje v grofiji je bilo v lasti 25 magnatov Viljema Osvajalca. Časi, ko so angleški kralji imenovali skandinavske grofe Northumbrije, so se končali.^[85][86]

Po normanski osvojitvi Britanije je bilo več neuspešnih poskusov skandinavskih kraljev, da bi ponovno prevzeli oblast nad Anglijo. Zadnji se je zgodil leta 1086. Ropanja Skandinavcev so se kljub temu nadaljavala. Zadnji zabeleženi roparski pohod je bil leta 1152, ko je Ejstejn II. Norveški izkoristil zmedo, ki jo je povzročila angleška državljanska vojna, in plenil kraje na vzhodni obali Britanije, vključno z Yorkshirom.^[87][88]

Majhne srebrnike, imenovane sceat, so v Angliji kovali že v začetku 8. stoletja. Od konca 8. stoletja so jih kovali tudi v Yorku. Stečaj northumbrijskega gospodarstva je povzročil postopno zamenjavo malih srebrnikov z bakrenimi peniji (styca), medtem ko so druga angleška kraljestva kovala večji standardni srebrnik, ki ga je uvedel Offa Mercijski. V Yorku sta denar kovala northumbrijski monarh in nadškof. Zdi se, da so se monarhovi kovanci prenehali kovati okoli leta 850, kovanci nadškofa Wulfhereja pa okoli leta 855.

Vikingi so v Yorku okoli leta 895/896 ponovno uvedli kovanje denarja. Ti kovanci so bili podobni celinskim. Nekateri so vsebovali kratka verska besedila, drugi pa ime kovnice, kjer so bili izdelani, na primer EBRAICE za Eboracum (York). Yorške kovnice še niso odkrili, v Coppergateu pa so odkrili delavnico, ki je izdelovala in preskušala matrice.^[21][89]

Okoli leta 973 je kralj Edgar Miroljubni reformiral denarni sistem, da bi v anglosaški Angliji uvedel enotno valuto. V reformi je sodelovalo približno šestdeset denarnikov v različnih okrožjih kraljestva. Najpomembnejše kovnice so bile v Londonu, Winchesterju, Lincolnu, Chesterju in Yorku. Kovale so standardne kovance, uporabne v celi Angliji. Oblika se je približno vsakih šest let spremenila. Ta model kovanja denarja je ostal nespremenjen do vladavine Henrika II. približno dvesto let pozneje.^[90][91][92]

Arheološke najdbe dokazujejo, da je imel Jorvik razvito živahno mednarodno trgovino z uspešnimi delavnicami in dobro uveljavljenimi kovnicami denarja. York je bil del širšega skandinavskega trgovskega sistema, pri čemer je ena pot vodila preko Shetlandskih otokov na Norveško, druga pa na Švedsko. Od tam se je po vzhodnoevropskih rekah Dnepru in Volgi trgovalo z Bizancem in muslimanskim svetom.^[93][94][19]

York je bil pomembno proizvodno središče, zlasti kovinarsko. Jorviški obrtniki so surovine dobivali od blizu kot daleč. Zlato in srebro sta prihajala iz Evrope, baker in svinec iz Peninov, kositer pa iz Cornwalla. Z Baltika so dobivali tudi jantar za izdelavo nakita, lojevec pa verjetno iz Norveške ali Shetlandov. Slednjega so uporabljali za izdelavo velikih loncev. Vino so uvažali iz Porenja, svilo pa iz Bizanca.^[93][94]

Krščanstvo se je v Northumbriji uveljavilo do konca 7. stoletja. O stari vikinški poganski religiji je bilo v Yorkshiru najdenih zelo malo dokazov. Znano je, da so se med vladavino Ragnalla I. v 10. stoletju kovali kovanci s Thorovim kladivom. Zdi se, da prihod poganskih Vikingov ni imel velikega vpliva na krščansko vero. Prišleki so se v nekaj desetletjih po prihodu spreobrnili v krščanstvo in v veliki meri sprejeli lokalne pogrebne običaje. Kljub temu so se ohranili kamniti križi in nagrobniki s skandinavskimi motivi (hogback). ^[96][97][98]

Hogbacki, uvedeni v 10. stoletju, so nagrobniki v obliki hiše z ukrivljenim slemenom in pogosto bombiranimi stranicami. Mnoge so spremljali stoječi križi. V Angliji so bili hogbacki najbolj razširjeni v severnem Yorkshiru, kar kaže na to, da so se začeli postavljati najprej v tej regiji.^[95]

Skandinavski Yorkshire je bil razdeljen na tri upravne enote: Severni okraj, Zahodni okraj in Vzhodni okraj. Ime 'riding' izhaja iz staronordijske besede 'þriðjungr', ki pomeni 'tretji del'. Pod skandinavsko oblastjo je bil vsak okraj samostojen in imel svojo skupščino. Okraji, ustanovljeni v skandinavskem obdobju, so obstajale do leta 1974, ko so bili z Zakonom o lokalni samoupravi iz leta 1972 ukinjeni. Vzhodni okraj Yorkshira je bil kot upravna enota ponovno vzpostavljen leta 1996.^[99][100]

Wapentake, iz staronordijskega 'vápnatak', je upravna podenota yorkshirskega ridinga. Izraz je skandinavskega izvora in pomeni 'jemanje orožja'. Kasneje je pomenil tudi oborožen spopad, s katerim so ljudje, zbrani na lokalnem sodišču, izrazili svoje soglasje. V skandinavskem Yorku je bil wapentake sprva verjetno majhna enota, ki je kasneje veljala za neposreden ekvivalent anglosaške stotine. Wapentakeji so obstajali do leta 1974, ko so jih z Zakonom o lokalni samoupravi iz leta 1972 postopoma ukinili.^[101][100]

"Govor Northumbrijcev, zlasti tistih iz Yorka, zveni tako ostro, da je za nas južnjake popolnoma nerazumljiv. Razlog za to je njihova bližina barbarskim plemenom in oddaljenost od kraljev dežele, ki so, bodisi Angleži nekoč bodisi Normani danes, znani po tem, da se pogosteje zadržujejo na jugu kot na severu."

— Viljem Malmesburyjski, 12. stoletje

Angleški jezik vsebuje na stotine besed skandinavskega izvora, jezik v Yorkshiru in severni Angliji pa na tisoče. Osnova za izrazito jorkširsko narečje je bilo veliko število nenormanskih prebivalcev, kar dokazujejo listine iz tistega časa.^[102][103]

Pogostost anglo-skandinavskih krajevnih imen in odsotnost normansko-francoskih krajevnih imen po normanski osvojitvi Britanije kažeta, da so normanski naseljenci tvorili zgolj najvišji družbeni sloj prebivastva.^[102]

Med letoma 1976 in 1981 je York Archaeological Trust izvedel petletna izkopavanja v središču Yorka na ulici Coppergate in okoli nje. Izkopavanja so pokazala, da so v 10. stoletju trgovske povezave Jorvika segale do Bizantinskega cesarstva in Srednjega vzhoda. Med najdbami je bila dobro ohranjena svilena kapa in kovanci iz Samarkanda.^[o] Na najdišču so našli tudi nepraktično in domnevno simbolično jantarno sekiro. Školjka kauri kaže na stik z Rdečim morjem ali Perzijskim zalivom. O dogajanjih v Jorviku je malo znanega, znano pa je, da je med pogani in kristjani obstajala nekakšna strpnost, saj so se drug ob drugem ohranili krščanski in poganski predmeti.^[105] Arheološki sklad Yorka se je po izkopavanjih odločil, da bo izkopani del najdišča Coppergate postal Jorviško vikinško središče.

• Timeline of Anglo-Saxon England