Martin Cirar

Martin Cirar
Župnik Župnije Gomilsko
Škofija	Celje
Osebni podatki
Rojstvo	1. januar 1947({{padleft:1947|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1][2] (79 let) Trbovlje, Socialistična republika Slovenija, Federativna ljudska republika Jugoslavija[2][1]
Narodnost	Slovenec
Vera	Rimskokatoliška cerkev

Martin Cirar, slovenski duhovnik, * 1. januar 1947, Trbovlje.^[3]

Martin Cirar se je rodil leta 1947 v Trbovljah, kjer je preživljal mladost.^[3][4] Njegov oče je bil železniški delavec in je kmalu po sinovem rojstvu kupil majhno kmetijo na obrobju mesta, nedolgo zatem pa je hudo zbolel in umrl še preden je Martin, ki je ostal sam z mamo in sestro dvojčico, dopolnil 2 leti.^[4] Mati je hudim življenjskim razmeram kljubovala z delavnostjo in pogumom.^[4]

Martin je svojo izobrazbo začel na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Trbovljah in že tedaj je občasno razmišljal o duhovništvu.^[4][5] Kot ministrant se je srečeval z mnogimi duhovniki, v trboveljski župniji pa so bili naenkrat po trije, župnik in dva kaplana.^[4] Kaplani so se pogosto menjavali in tudi tako je spoznal več spodbudnikov.^[4] Proti koncu osnovnošolskega izobraževanja se je udeležil romanja na Brezje.^[4] Po noči, ki jo je z ostalimi romarji prespal kar v cerkvi se je proti poldnevu z velikimi množicami romarjev odpravil proti nekaj kilometrov oddaljeni železniški postaji.^[4] Ko so romarji vstopili na vlak sta dva moža besno preklinjala prišleke in govorila, da bo nekega dne zmanjkalo "farjev" in bo vsega tega konec.^[4] Pri tem je Cirar nehote pomislil, kaj če bo sam poklican v duhovništvo, da do zmanjkanja ne bi prišlo.^[4]

Šolanje je nadaljeval na trboveljski gimnaziji.^[4][5] V tem obdobju mu je pri premišljevanju o nadaljni izobrazbi vse bolj v ospredje prihajal študij teologije in zgodovine.^[4] Čeprav o svoji želji ni govoril z nikomer sta pozorno vodstvo gimnazije in lokalna trboveljska oblast zaslutila, da namerava v bogoslovje in sta ga od tega želela vnaprej odvrniti.^[4] V ta namen ga je v zadnjem letniku gimnazije pred božičnimi počitnicami neka profesorica vprašala, ali res namerava postati bogoslovec, na kar je odgovoril, da ima še pol leta časa za razmislek. Profesorica mu je nato povedala, da se mu ponuja štipendija za študij zgodovine in je ne bi bilo smiselno zapraviti ter, da naj med počitnicami razmisli.^[4] Že na začetku počitnic je bil poklican pred ravnatelja, ki je želel takojšen odgovor.^[4] Za nasvet se je Cirar obrnil na trboveljskega župnika Viljema Pangerla, ki mu je svetoval, naj sprejme štipendijo, ker sicer do konca šolskega leta ne bo imel miru.^[4] Štipendijo je sprejel in jo po koncu mature v celoti vrnil.^[4]

Odločitve za duhovništvo je bila po Cirarjevih besedah njegova mama na tihem vesela vendar na zunaj sama ni želela vplivati nanj.^[4] Podobno je bila vesela sestra, ki se je v istem času odločala za nadaljno pot ter menila, da se v to ne sme vmešavati nihče.^[4] Cirar je bil sestri hvaležen za njeno žrtvovanje, saj je zato, da mama ne bi ostala sama doma, študirala ob delu.^[4] Posamezni ljudje so kljub vsemu pritiskali na obe, naj ga odvrneta od bogoslovja in o tem sta mu povedali.^[4]

Teologijo je prva tri leta študiral v Ljubljani, zadnja tri leta pa v Mariboru, kjer so tedaj odprli oddelek ljubljanske teološke fakultete za duhovnike iz mariborske škofije.^[4] V prvem obdobju so tako bogoslovci iz vse Slovenije študirali v Ljubljani, zaradi česar se je Cirar spoznal z mnogimi duhovniki, med drugimi s škofom Alojzijem Uranom in s pomožnim škofom Andrejem Glavanom, s katerim je bil v istem letniku.^[4] Moralno in pastoralno teologijo je Cirarja poučeval Štefan Steiner, ki je veljal za zelo cenjenega.^[4]

Prvo leto študija je bil Cirar marca poklican na služenje vojaškega roka, odhod pa je bil na tedanji veliki četrtek.^[4] Vojaški rok je odslužil v Leskovacu, Beogradu in nazadnje, ko je sovjetska armada zadušila praško pomlad in zasedla Češkoslovaško, še v Nišu; obstajala je namreč nevarnost, da bi sovjetska vojska udarila še po Jugoslaviji.^[4]

Cirar je duhovniško posvečenje prejel na god sv. Petra in Pavla 1972 v opatijski cerkvi v Celju, mdr. skupaj z braslovškim župnikom Jožetom Zidanškom, župnikom v Šmartnem ob Paki Ivanom Napretom in šoštanjskim župnikom Jožetom Pribožičem.^[4] Za geslo si je vzel besede " Jezus Kristus je pot, resnica in življenje."^[5] Novo mašo je imel v cerkvi sv. Martina v Trbovljah.^[4][3] Ker je posvečenje prejel že na koncu petega letnika je bilo v zadnjem letniku že nekaj poklicnih zadolžitev. Tako je zasedal položaj prefekta v Slomškovem dijaškem semenišču.^[4]

Po končanem študiju je za leto dni kaplanoval v Ljutomeru, kjer je imel zelo razgibano delovanje.^[4] Med drugim je imel obveznost poučevanja več kot 100 veroučencev, ker pa je bil župnik že ostarel in je malokrat poučeval, si je to vlogo delil s katehistinjo redovnico.^[4] Vodil je tudi tedenska srečanja za ministrante, mladino in veliko obiskovanj bolnikov, predvsem ob prvih petkih.^[4]

Po spletu okoliščin je bil po enem letu premeščen za župnijskega upravitelja, kasneje župnika župnij Svečina in Sv. Jurij ob Pesnici.^[4] V tem obdobju je vsako drugo leto obiskal vse domove v župniji.^[4] Zahvaljujoč delovni pripravljenosti župljanov mu je uspelo obnoviti obe sorazmerno veliki župnijski cerkvi, prav tako pa tudi obe župnišči ter ostala cerkvena poslopja, med drugim pa je uspelo umestiti nove zvonove in urediti ogrevanje v cerkvah.^[4]

Po dvajset letih je bil premeščen v župnijo Gomilsko kjer je bila leta 1995 ustanovljena lokalna Karitas.^[4][6] Na Gomilskem deluje še danes.^[7]

Ko je v začetku leta 2014 umrl dolgoletni župnik Leopold Selčan je bil Cirar imenovan za župnijskega upravitelja župnije sv. Jurij ob Taboru.^[8] V njegovem času je bil v župniji Gomilsko zgrajen Dom srečanj, decembra 2021 pa sta bila v župnijsko cerkev umeščena dva nova zvonova.^[9]

Zaradi zavzemanja za obnovo sakralnih objektov v župniji Gomilsko je bil imenovan za častnega občana Občine Braslovče.^[9]

Leta 2022 je ob 50. obletnici mašniškega posvečenja imel 10. julija zlato mašo na Gomilskem 13. novembra pa ponovitev v Trbovljah.^[10][11] Na Gomilskem je somaševal z vrstnikom Alojzom Pirnatom in mladima duhovnikoma Vikijem Košcem ter Maticem Lesjakom, katerima je pred leti oblekel novomašni plašč, ob tej priložnosti pa sta mu na slovesnosti prav ta dva duhovnika oblekla zlatomašni plašč, ki so mu ga podarili župljani.^[10] Kot darilo je prejel tudi zlatomašno svečo in kip sv. patra Pija, h kateremu je poromal leta 2019.^[10] Zlate maše se je udeležilo mnogo ljudi, župljani, sorodniki, predstavniki občine Braslovče in Tabor, predstavniki hmeljskih starešin in prostovoljnih gasilskih društev.^[10] Na župnijski praznik župnije Trbovlje – sv. Martin je imel v tamkajšnji župnijski cerkvi ponovitev zlate maše pri kateri je somaševal z župnikom Matejem Dečmanom.^[11] V pridigi se je zahvalil za vse, kar je prejemal skozi življenje, posebej tudi trboveljski župniji.^[11] Posebej je izpostavil hvaležnost za zgled duhovnikov, ki so v njegovem otroštvu delovali v trboveljski župniji.^[11]

• Rančigaj, Marija; Skok, Meta (december 2004). »yumpu.com«. Detel'ca: Deseta obletnica župnikovanja našega župnika Martina Cirarja v gomilski župniji. Gomilsko.{{navedi novice}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
• »Duhovniki iz trboveljske fare«. zupnija-trbovlje-martin.rkc.si. Pridobljeno 18. septembra 2025.
• Špajzer, Gregor (22. december 2022). »TRBOVLJE, SV. MARTIN – Zlata maša Martina Cirarja«. druzina.si. Pridobljeno 18. septembra 2025.
• Žajdela, Ivo (21. september 2022). »Martin Cirar, župnik«. druzina.si. Pridobljeno 18. septembra 2025.
• »Karitas«. zupnija-gomilsko.rkc.si. Pridobljeno 18. septembra 2025.
• Slakan, Vida (Avgust 2014). »Iz domače župnije: Veselo obvestilo« (PDF).
• Rančigaj, Marija (14. september 2022). »Gomilsko – Zlata maša Martina Cirarja«. druzina.si. Pridobljeno 18. septembra 2025.
• Tavčar, Tone (15. julij 2022). »Na Gomilskem praznovali zlato mašo«. braslovce.si. Pridobljeno 18. septembra 2025.
• »G. župnik«. zupnija-gomilsko.rkc.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. septembra 2025. Pridobljeno 18. septembra 2025.