|
Posebna teorija relativnosti Posébna teoríja rélativnosti ali ~ ~ relatívnosti (skrajšano PTR) je fizikalna teorija, ki opisuje gibanje teles izven gravitacijskega polja. Leta 1905 jo je razvil Albert Einstein. Pred tem je v fiziki prevladovalo mnenje, da so fizikalne količine kot hitrost ali sila absolutne in neodvisne od opazovalca oziroma opazovalnega sistema, v katerem jih merimo. Lorentz in nekateri drugi fiziki pa so opozarjali na dejstvo, da se Maxwellove enačbe pri zamenjavi koordinatnega sistema ne vedejo v skladu s klasično mehaniko, da torej isti fizikalni pojav dva opazovalca, ki se relativno gibljeta drug glede na drugega, različno opišeta (po zamisli o transformaciji fizikalnih zakonov med opazovalnimi sistemi, ki se gibljejo relativno drug na drugega, je teorija dobila svoje ime). Pri tem teorija tudi zavestno zanemari vpliv gravitacije na oba opazovalca. Lorentz je razvil tudi popravek, znan kot Lorentzeva transformacija, s katerim Maxwellove enačbe uskladimo z zakoni klasične mehanike. Načela posebne teorije relativnostiPosebna teorija relativnosti v Einsteinovi formulaciji sloni na dveh osnovnih načelih:
Implicitno posebna teorija relativnosti privzame tudi načelo o homogenosti časa ter o homogenosti in izotropnosti prostora, ki ga Einstein ni izrecno navedel kot osnovno načelo. Teorija pravi, da čas ni absoluten, ampak se lahko spreminja, odvisno od hitrosti opazovalca. Če je ta večja, mu teče čas počasneje. Glej tudiViri
Zunanje povezave
|
