Pul

Pul
Pul
Džungarski pul
Podenota
Demografija
Datum uvedbe	50. leta 13. stoletja
Uporabniki	Zlata horda Čagatajski kanat Džungarski kanat Kokandski kanat Buharski emirat Jetišar

Pul (rusko пул, tatarsko پول)^[1] je zgodovinska valuta, ki je bila v obtoku v Zlati hordi, Afganistanu, Buhari,^[2] Čagatajskem kanatu, Kokandskem kanatu, Džungarskem kanatu in drugih evrazijskih kneževinah. Bil je bakren kovanec zelo majhne vrednosti in 1⁄60 altina.^[3]

Ime pul izhaja iz srednjeperzijskega *pōl, izposojenega iz starogrškega ὀβολός (obolós).^[4]

V Zlati hordi je bil uradni menjalni tečaj 16 pulov na danik. Pule so banke pogosto kovale na zahtevo zasebnih strank, ki so zamenjale svoj surov baker za kovance. Kani in njihovi finančniki so pogosto manipulirali s tržno vrednostjo pula z izdajanjem kovancev z napisom "novi pul" in hkrati vse druge pule v obtoku razglasili za neveljavne. Prebivalstvo je bilo prisiljeno zamenjati stare pule za nove. Na splošno so bili novejši puli običajno težji, čeprav njihova teža ni bila standardizirana. Uradni tečaji so ostali na razmerju 16 pulov na danik, vendar je bilo razmerje zgolj simbolično in so številne lokalne oblasti razmerje določale po svoje.^[5]

Po mandžurski osvojitvi Džungarskega kanata je vlada Činga ponudila zamenjavo pulov za čjan v razmerju 2 pula za 1 čjan. Po letu 1762 se je menjava spremenila na 1:1. Pod dinastijo Čing so pule še naprej kovali do leta 1745, potem pa so jih začeli umikati iz obtoka, da bi jih pretalili v čjane. Med dungarskim uporom (1862-1877) so se majhne količine pulov vrnile v obtok.^[6][7][8]

Tadžiški voditelj Jakub Beg je najprej izdal pulske kovance z imenom pokojnega kokandskega voditelja Maleja Kana (1858–1862). Kovanci so bili kovani v Kašgarju v Šindžjangu, a so kljub temu imeli napis "Kovano v kovnici Kokanda". Pod Jakub Begom so od leta 1873 kovali nove kovance z imenom Abdulaziza, sultana Osmanskega cesarstva. Na teh kovancih je bil napis "Kovano v kovnici Kašgarja, prestolnice".^[9]

Denarni sistem Kokandskega kanata je bil odvisen od pritoka tujih kovancev na njegovo ozemlje, zlasti kovancev iz Buhare. Pod vladavino Narbuta Bega so bile uvedene denarne reforme za kovanje lastnih kovancev, imenovanih pul ali ful, ki so bili imenovani "črni denar". Ob njihovi uvedbi je bilo mogoče za en sam pul kupiti ovco.^[10] Kovnica je lahko izdelala 1000 kovancev na dan.^[11][12]

Menjava med bakrenimi, srebrnimi in zlatimi kovanci ter kupna moč kokandskih pulov sta se pogosto spreminjali. Kokandski puli so običajno tehtali 1 mitkal (4,55 g). V 50. letih 19. stoletja je bilo za 1 miri potrebnih 6 pulov, za srebrnik pa 24 pulov.^[13][14][15] Srebrniki, ki jih je koval Mingbaši Musulmonkul, so bili vredni 24–32 pulov, v 70. letih 19. stoletja pa med 42 in 64 puli. Najvišji menjalni tečaj je bil 100 pulov.^[16] Na splošno so bili 3 kokandski puli vredni 1 rusko srebrno kopejko. Kokandski puli so bili v obtoku tudi v Hivskem kanatu, Buharskem emiratu in kitajskem mestu Kašgar.^[17][18][19]

Leta 1784 je Taškent postal neodvisen od Kazaškega kanata, čemur je na kratko sledila sočasna vladavina štirih hakimov - okrožnih pravosodnih upraviteljev. Oblast je nazadnje prevzel hakim Šejhantaur in se razglasil za edinega vladarja Taškenta. Ker je bil položaj hakima voljen, se to obdobje v zgodovini Taškenta včasih imenuje Taškentska republika. Taškent je v tem obdobju izdajal lastne bakrene kovance pule (ali fuluje) in srebrne kovance tenge.^[20]

Puli, kovani v Taškentu, so imeli običajno dve velikosti. Pul nižje vrednosti je imel premer med 14 in 17 milimetri, tisti višje vrednosti pa 20–24 mm. Kovanci so pogosto vsebovali oznako taškentske kovnice v perzijščini, ki se je glasila "Kovanec Taškenta" (perzijsko: ضرب تاشكند). Na njem je bil vgraviran perzijski blagoslov "Naj bo prihodnje življenje dobro" (perzijsko: عاقبت خير باد). Na sprednji strani taškentskih pulov pogosto ni bilo oznak kovnice, temveč različne podobe, kot so mačke, ptice, ribe ali mitološka bitja.^[21] Ti kovanci so se kovali, dokler Taškenta leta 1809 ni priključil Kokandski kanat.