|
Slovensko domobranstvo
Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landwehr; kratica SD) je bila policijska-paravojaška formacija, ki jo je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Njihov namen je bil boj proti partizanom oz. narodno osvobodilnemu gibanju. Zgodovinar Boris Mlakar opiše slovensko domobranstvo kot najpomembnejšo silo protirevolucije z zunanjimi obeležji kolaboracionizma.[1] Vojaški razvoj po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in partizanskim obračunom z delom "bele" in "plave" garde v Grčaricah in Turjaku je bila podlaga za ustanovitev nove protipartizanske formacije Slovenskega domobranstva. Enote je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Italije). Formalno pa je bilo Slovensko domobranstvo ustanovljeno 6. decembra 1943 z odredbo vrhovnega komisarja nemške operacijske cone Jadransko primorje Friedricha Rainerja. Na čelu Slovenskega domobranstva je bil štab pod poveljstvom podpolkovnika (kasneje polkovnika) Franca Krenerja. Krenerjev štab, v katerem so bili slovenski častniki, je bil od konca oktobra 1943 dalje podrejen takrat ustanovljenemu t.i. "organizacijskemu štabu" za slovensko domobranstvo, v katerem so bili nemški častniki. Ta štab je vodil stotnik Erich Schumacher in je deloval pri višjem vodji SS in policije v Ljubljani Erwinu Rösenerju. Zgodovina Neposredno po italijanski kapitulaciji so predstavniki predvojnih političnih strank v Ljubljanski pokrajini 24. septembra 1943 objavili ustanovitev Slovenske domobranske legije.[2] Imela je tri bataljone, ki so bili sestavljeni iz preživelih pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice, vaških straž, Legije smrti, Jugoslovanske vojske v domovini, pa tudi bivših partizanov.[3] [4] 30. septembra so oblast prevzeli Nemci, ki so SDL preimenovali in reorganizirali v Slovensko domobranstvo. Nemci, ki so septembra 1943 Ljubljansko pokrajino umestili v svojo operativno cono za Jadransko primorje, so pobudo za ustanovitev Slovenskega domobranstva sprejeli zaradi pomanjkanja lastne vojske. Domobranska vojska je imela ločeni slovenski in nemški štab, ki je bil pomembnejši in je bil podrejen generalpolkovniku SS in poveljniku policije Erwinu Rösenerju, ki je neposredno poročal poveljniku SS, Heinrichu Himmlerju.[5] Domobranci so bili oboroženi, oskrbovani in plačani od strani Nemcev, in ko so bili razporejeni na terenu, so bili vedno pod nemškim poveljstvom. Domobranska vojska je delovala kot večina nacističnih kolaboracionističnih sil v Evropi, vendar je imela omejeno avtonomijo in je sprva delovala kot pomožne policijske enote SS, ki so Nemcem pomagale v protipartizanskih operacijah, lovile podpornike OF in varovale vojno infrastrukturo, ki je bila važna Nemcem v njihovi borbi proti zaveznikom (železnice, vojna industrija, komunikacije, ipd). Pozneje so pridobili večjo samostojnost in sami vodili večino protipartizanskih operacij v Sloveniji, vendar še vedno pod poveljstvom nemških oficirjev.[6] Določeno samostojnost pri vojaških akcijah je imel udarni bataljon Vuka Rupnika, ki je bil edini od domobranskih bataljonov vse do konca vojne povsem slovenski. Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000. Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta sodelovala predvsem podpolkovnik Ernest Peterlin in general Leon Rupnik. Peterlin je želel oblikovati močno oborožene enote, vključno s težkimi strojnicami, minometi in topovi manjšega kalibra. Nemci takšne oborožitve slovenskim domobrancem nikoli niso odobrili, dovolili so jim le lahko pehotno orožje. Peterlin je bil vodja skrivne skupine domobranskih častnikov in nekdanjih oficirjev kraljeve vojske, ki so bili izrazito prozahodno usmerjeni in so sodelovanje z nemškimi okupacijskimi oblastmi dojemali izključno kot nujno zlo v boju proti komunizmu. Peterlinova skupina je vzdrževala stike z zavezniki, organizirala reševanje sestreljenih zavezniških pilotov na slovenskem ozemlju in pripravljala vse potrebno za prestop na stran zaveznikov ob njihovem pričakovanem izkrcanju na severnem Jadranu. Jeseni 1944 je skupino okoli Peterlina odkril Gestapo in vsi z njo povezani domobranski častniki so bili internirani v koncentracijsko taborišče Dachau.[7] Po osvoboditvi taborišča ob koncu vojne so jih Američani zaprli in junija 1945 izročili novim oblastem v Jugoslaviji, kjer so jih usmrtili.[8][9]  Manjša skupina okoli generala Rupnika je bila sodelovanju z Nemci bolj naklonjena in je tudi pričakovala zmago Tretjega rajha. Rupnik je sprva prevzel poveljstvo nad domobranci, a ga je že po nekaj tednih nemška vojska odstavila in mu ukazala, da se z domobranstvom ne sme več ukvarjati. Zaradi njegovega vztrajanja so ga leta 1944 znova vključili in ga imenovali za generalnega inšpektorja. Tik pred koncem vojne, ob umiku nemških sil, so Leona Rupnika Nemci spet imenovali za poveljnika domobranstva,[10] vendar so politični veljaki pritiskali nanj in se je zaradi tega potem položaju odpovedal in ga prepustil Narodnemu odboru.[11] Programska in ideološka opredelitev Slovenskega domobranstvaIz objav Slovenca je razvidna programska in ideološka osnova Slovenskega domobranstva, čeprav je pri tem potrebno upoštevati, da so bili takratni časopisi in revije, ki so izhajali legalno, podvrženi cenzuri.[12][13]
Programske in ideološke opredelitve so objavljali tudi v časopisu Slovenski domobranec, iz objav je bil med drugim zelo razviden antisemitizem.
Leon Rupnik je pisal antisemitske pamflete, na primer “Boljševizem: orodje mednarodnega židovstva”, in napadal Jude v mnogih svojih javnih govorih. V govoru po drugi domobranski prisegi je izjavil naslednje:
Organizacijska strukturaOrganiziranost štabaOrganizacijski štab Slovenskega domobranstva so sestavljali:
EnoteSeptember 1943
November 1943
1. december 1943
14. december 1943
Februar 1944
10. februar 1944
Maj 1944
5. julij 1944
November 1944
Marec 1945
April 1945
Čini slovenskega domobranstvaČine slovenskega domobranstva in Slovenskega narodno-varnostnega zbora so sestavljali:
PrisegaLjubljanski domobranci so prisegli na ljubljanskem stadionu, prvič na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944 ter drugič na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji, 30. januarja 1945. Prisega je bila izraz nemške težnje po vse večjem obvladovanju domobranstva in omejevanju domobranske avtonomije. Na prvi prisegi so se zbrali člani domobranskih enot iz Ljubljane ter nekaterih drugih enot iz Ljubljanske pokrajine ter tudi člani policijskega korpusa Slovenskega domobranstva. Pred prisego je imel škof Rožman tiho mašo za domobrance, potem pa kljub ponujenemu prostoru na tribuni ni ostal in je, takoj ko je pospravil svojo opremo, sredi prisege odšel z avtom. Na prisegi sta imela govor predsednik pokrajinske uprave Leon Rupnik ter SS-Obengrupppenführer Rösener, prisotni pa so bili tudi nekateri gostje, med njimi častni konzul Neodvisne države Hrvaške, častniki Slovenskega domobranstva, rektor univerze, Milko Kos, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izobešena je bila nemška zastava s kljukastim križem, tudi črna zastava SS, prvič pa tudi slovenska zastava s kranjskim grbom, ki je bila pod italijansko oblastjo prepovedana. Zaigrali so najprej nemško himno, potem pa Naprej zastava slave.[17] Po prireditvi je Rösener podelil domobrancem priznanja ter ranjeniške značke.[11] Primorske in gorenjske domobranske enote niso zaprisegle. .jpg) Nekateri viri trdijo, da je bila prisega izsiljena od Nemcev, saj jo je zahteval general Rösener ob grožnji z razpustitvijo domobranstva.[8][11][18] Z izjavo naj bi Rösener hotel med domobranci doseči večjo disciplino in pravnoformalno osnovo, na katero bi se bilo potem mogoče v odnosu do domobranstva uradno sklicevati. Mnogi častniki, ki so v jugoslovanski vojski prisegli kralju Petru, so se ji bolj ali manj uspešno poskušali izogniti. Besedilo zaprisege se je glasilo:
Slovenski domobranci so podpisovali tudi izjavo v nemščini in slovenščini:
Nekateri sodobniki so bili pozneje mnenja, da naj to ne bi bila prisega Hitlerju, in sicer ne glede na datum prisege in spremljajočo scenografijo.[11] Vendar so takšne trditve neprepričljive, ker prisega ni le vsebovala izrecne reference "vodji velike Nemčije" (in prva prisega je potekala na Hitlerjev rojstni dan), ampak je Rösener v sklepu govora, katerega slovenski prevod je prebral Krenner, neposredno pred prisego jasno poudaril, da je to prisega Hitlerju:
Primorske in gorenjske domobranske enote niso zaprisegle. Konec vojne in umik na KoroškoPreboj pri Borovljah in predaja orožja britanski vojskiPo vojni je velika večina domobrancev zbežala iz Jugoslavije pred partizani. Bežalo je več kot 11.000 domobrancev in 6.000 civilistov. Domobranci so pri Borovljah 11. maja, po uradni nemški kapitulaciji, uspešno prebili partizanski obroč in tako civilistom in vojakom omogočili umik preko reke Drave, kjer je okupacijsko oblast že vzpostavila britanska vojska, konkretno 5. korpus 8. armade. Domobranci so Britancem predali vse orožje in se tako po pravilih Ženevske konvencije izročili v varstvo kot vojni ujetniki. Zasilno taborišče za slovenske domobrance in ubegle civile je bilo urejeno na polju v bližini Vetrinja. Nasprotujoča povelja v britanski vojskiV zvezi s tem, kaj storiti z zajetimi domobranci, je obstajalo na britanski strani ogromno zmede in nasprotujočih ukazov. 27. aprila 1945 je tako britanski veleposlanik v Beogradu, Ralph Stevenson, svoji vladi priporočal, naj se vse proti-partizanske jugoslovanske enote razorožijo in namestijo v taborišča, vendar se jih naj ne vrača v Jugoslavijo. Dva dni zatem je Winston Churchill dal enako navodilo. 2. maja 1945 je tudi vrhovni poveljnik zavezniških sil za Sredozemlje, maršal Alexander, izdal ukaz, po katerem se naj vse proti-partizanske jugoslovanske enote, ki so odložile orožje in se uradno predale britanski vojski, namestijo v taborišča do trenutka, ko se bo o njihovi usodi odločalo na vladni ravni. Tudi Američani so dosledno zavzeli stališče, da je treba vojne ujetnike zaščititi pred repatriacijo. Vodstvo 5. korpusa 8. armade britanske vojske je ta navodila bolj ali manj ignoriralo, saj si je na terenu prizadevalo za čim bolj mirne odnose s partizansko vojsko, ki je po 9. maju zasedla velik del Južne Koroške. Prihod hrvaških vojakov v Pliberk in Robertsonovo povelje13. maja je vodstvo britanskega 5. korpusa prejelo poročilo, da se avstrijsko-jugoslovanski meji pri Pliberku približuje še skupina okoli 200.000 hrvaških in 300.000 nemških vojakov. Ker je bila britanska vojska na Koroškem v maju 1945 še maloštevilna, je 14. maja oficir vrhovnega zavezniškega poveljstva za Sredozemlje, general Brian Robertson, 5. korpusu izdal povelje, naj se vseh novih prispelih 200.000 Jugoslovanov izroči partizanski vojski. En ključnih momentov tragedije domobrancev je, da je bil v Robertsonovem povelju uporabljen izraz Jugoslovani in ne Hrvati, čeprav je bilo očitno, da je bilo govora o pripadnikih nekdanjih hrvaških ustaških enot. Po tem Robertsonovem povelju je 5. korpus poleg hrvaških vojakov začel kot Jugoslovane obravnavati tudi vse ostale proti-partizanske enote z območja Jugoslavije, tudi tiste, ki so se že uradno predale britanskem oblastem. Pliberška tragedija in začetek repatriacijNa podlagi Robertsonovega povelja je 15. maja 1945 vodstvo 5. korpusa zavrnilo predajo hrvaških vojakov pri Pliberku in jih izročilo partizanom, kar je bilo prvo poglavje v nadaljnjih prisilnih repatriacijah. 17. maja je brigadir Toby Low, poveljnik 5. korpusa, izdal nadaljnje povelje, po katerem se naj "vsi jugoslovanski državljani, ki se trenutno nahajajo na ozemlju 5. korpusa, nemudoma izročijo Titovim vojaškim enotam. Vse formacije bodo razorožene in se jih NE bo informiralo o njihovi destinaciji." Tudi v tem povelju je veliko nejasnosti, saj Low govori o "vseh jugoslovanskih državljanih", to pa bi lahko pomenilo tudi civiliste. Le nekaj ur kasneje je iz štaba vrhovnega zavezniškega poveljstva za Sredozemlje prišel nov ukaz maršala Harolda Alexandra, po katerem morajo biti "vsi četniki in ostali jugoslovanski disidenti evakuirani v britansko koncentracijsko področje Distone, južno od reke Pad v Italiji." Poveljstvo 5. korpusa je Alexandrov ukaz ignoriralo in se namesto tega še naprej zanašalo na Robertsonov ukaz iz 14. maja. Repatriacije in prevara britanskega 5. korpusa18. maja je 5. korpus začel z repatriacijami Srbov in Hrvatov. Ko je poveljstvo 5. korpusa o tem obvestilo zavezniški štab, je dobilo privolitev, z opombo, da se nikogar ne sme repatriirati proti njegovi volji ali z uporabo sile in da morajo biti vsi tisti, ki repatriaciji nasprotujejo, evakuirani v Distone. Poveljstvo 5. korpusa se je odločilo, da bo zahtevan pogoj o neuporabi sile doseglo z zvijačo. Slovenskim domobrancem so tako povedali, da bodo premeščeni v Palmanovo v Italiji, in ne nazaj v Jugoslavijo.[22] To je bil razlog, da domobranci transportu niso nasprotovali. Bili so očitno prevarani s strani poveljstva 5. korpusa britanske vojske. Britanska vojska je tako med 27. in 31. majem 1945 poslala nazaj v Jugoslavijo bolj ali manj vse domobrance ter okoli 500 civilistov, čeprav je lahko sklepala, da jih pošilja v gotovo smrt. Intervencija slovenskih civilnih oblasti in prekinitev repatriacijŽe kmalu po prvih transportih, ko se je izkazalo, da vlaki ne vozijo v Italijo, temveč v Jugoslavijo, je nekaterim domobrancem uspelo pobegniti. Tako so v tabor v Vetrinju prihajale vse številnejše informacije o britanski prevari, vendar jih poveljstvo slovenskega domobranstva na čelu s Francem Krenerjem ni jemalo dovolj resno. Številni domobranski in civilni voditelji so na britanske oblasti sicer naslovili vprašanja in zahtevo po dodatnih zagotovilih, vendar so Britanci zavračali vsako možnost prevare. Transporti so se nadaljevali, pričevanja o prevari pa so se množila. Šele 31. maja, ko je bila v Jugoslavijo že prepeljana velika večina domobrancev, je postalo vsem preostalim slovenskim beguncem jasno, da so repatriacije dejstvo in da so tudi sami zapisani enaki usodi. Vodstvo 5. korpusa je načrtovalo, da se z repatriacijami slovenskih civilistov začne takoj naslednjega dne, 1. junija ob 5h zjutraj. V zadnjem obupnem poskusu je eden od civilnih voditeljev slovenskih beguncev, Valentin Meršol, s temi dejstvi soočil kanadskega majorja Paula Barreja. Major Barre kot Kanadčan ni pripadal britanski vojaški hierarhiji in je bil osupel, da mu je vodstvo 5. korpusa prikrivalo laž o transportu domobrancev, saj je bil prepričan, da so bili dejansko premeščeni v Palmanovo. Po skupni intervenciji majorja Barreja in Meršola na sedežu britanske vojaške uprave v Celovcu je, 12 ur pred načrtovano repatriacijo 6000 slovenskih civilistov, poveljstvo 5. korpusa prejelo nedvoumen ukaz, da smejo v Vetrinju ostati vsi civilisti, ki tako želijo.[23] Obisk feldmaršala Alexandra in dokončna odločitev4. junija 1945 je taborišče v Vetrinju nenapovedano obiskal tudi feldmaršal Harold Alexander, vrhovni poveljnik zavezniških sil za Sredozemlje.[10] Vodstvo 5. korpusa je namreč delovalo v nasprotju z njegovimi ukazi in priporočili z dne 17. maja, ko je izrecno opozarjal, da bi "bila repatriacija vojaških kadrov, ki so se predali britanskim oblastem, lahko zanje usodna". Alexander je z obiskom v Vetrinju vzpostavil svojo avtoriteto nad vodstvom 5. korpusa in se na licu mesta srečal tudi s predstavniki slovenskih beguncev. Osebno jim je zagotovil varnost in zaščito britanske vojske.[24] Usoda domobrancev, vrnjenih v JugoslavijoJugoslovanske oblasti so izvensodno ubile nekaj več kot 13.500 domobrancev, izpuščeni pa so bili tisti, ki so bili stari manj kot 18 let ter so bili pri domobrancih manj kot eno leto. Vrnjene domobrance so komunistične oblasti najprej internirale v treh koncentracijskih taboriščih, in sicer v Teharjah, Šentvidu nad Ljubljano in Škofji Loki. Od tam so veliko večino odpeljali na morišča v Kočevskem Rogu, Hrastniku, Hudi jami in ostalih krajih po Sloveniji.[25] Velika večina pripadnikov Slovenskega domobranstva oziroma 11.683 je bilo tako ubitih po vojni, v spopadih med vojno pa je bilo ubitih približno 1800 domobrancev.[26] Drugače so zavezniki ravnali s primorskimi domobranci; teh niso vrnili, saj se niso borili na jugoslovanskem ozemlju in so torej pripadali Italiji. Množični poboji domobrancev so bili prvič javno obsojeni 1975 v intervjuju z Edvardom Kocbekom, ki ga je vodil Boris Pahor in ki je povzročil diskreditacije in negativno propagandno kampanjo s strani Titovega režima proti obema v t.i. "Zalivski aferi".[27] Odnos do domobranstva v današnjem časuPo osamosvojitvi in spremembi oblasti je bilo postavljeno nekaj spominskih obeležij domobranskim enotam. Nekateri spomeniki so povzročili nove spore.[28][29] Opombe
Literatura
Glej tudiZunanje povezave
|
||||||||||||||||||||||||||
