Trdnjava Bjelaj

Trdnjava Bjelaj
Tvrđava Bjelaj, Stari grad Bjelaj
Bjelaj, Bosanski Petrovac,  Bosna in Hercegovina
Ruševine gradu/trdnjave Bjelaj
Trdnjava Bjelaj
Koordinati	44°34′50″N 16°11′01″E / 44.58058345711582°N 16.183734254165067°E / 44.58058345711582; 16.183734254165067
Vrsta	grad ostrog
Informacije o nahajališču
Lastnik	Vlada Bosne in Hercegovine
Pod nadzorom	Vladislav II. Ogrski maj 1495 do vsaj 1505 Kraljevina Ogrska, Osmansko cesarstvo (-1878) Avstro-Ogrska (1878–1918)
Odprto za javnost	Da
Stanje	vzdrževane razvaline
Zgodovina nahajališča
Zgrajeno	prva pol. 15. stoletja
Zgradil	neznan
V uporabi	do 1833
Gradbeni materiali	klesani kamen
Konflikti/vojne	Osmansko obleganje
Informacije o garniziji
Garnizija	370 otomanskih najemnih vojakov (1577); 30 vojakov (1747)

Trdnjava Bjelaj, lokalno znana kot Stari Grad Bjelaj, je srednjeveški kompleks gradu in utrdbe v bližini vasi Bjelaj, v občini Bosanskem Petrovcu v Bosni in Hercegovini.

Nahaja se na robu Petrovaške ravnine (ali dela Bjelajskega polja), na severnem pobočju gore Osječenica. Območje okoli gradu je nenaseljeno in pusto. Celoten kompleks se nahaja na približno 850 m dolgi planoti.

Na južnem koncu severne polovice je velika utrdba, prazgodovinsko najdišče iz bronaste in železne dobe. Na severnem koncu je majhna utrdba. Utrdba sama je sestavljena iz dveh delov: srednjeveškega južnega in severnega otomanskega dela. Srednjeveški grad ima tloris nepravilnega pravokotnika, dolgega več kot 40 metrov in širokega približno 35 metrov. Od stolpa na zahodni strani se začnejo ostanki velikega obzidja, ki je bilo dodano srednjeveškemu gradu v otomanskem obdobju.

V pisnih virih je prvič omenjen leta 1495 in poimenovan po belini (ali odtenku), s katero je izstopal nad Bjelajskim poljem. Lastništvo se pripisuje kralju Vladislavu II., saj je njegov zakladnik leta 1495 zabeležil, da je Gašparju Perušiću plačal 30 forintov, "da bi ohranil njegov grad Belaj" (egregio Caspar Perusyth pro conservatione castri sui Belay dati sunt 30 fl.). To jasno kaže, da je bilo naselje na tej točki branjeno. Deset let pozneje, leta 1505, je večji del gradov skupaj z gradom Sokolac in Ripačem prevzela princesa Beatrisa Frankopanska, vdova po vojvodi Ivanu Korvinu, v njenem imenu pa je vse tri gradove upravljal kaštelan Dujam Orlovčić.^[1]

Leta 1528 so se osmanske čete po osvojitvi Jajca razpršile na območja današnje severozahodne Bosne. Pri Bjelaju (Bijaju) jih je premagala vojska pod poveljstvom bana Ivana Karlovića in bratov Vuka in Krsta Frankopana.^[2][3]

Med letoma 1530 in 1537 je Bjelaj (Bilaj) prišel pod osmansko oblast in postal del Bosanskega sandžaka, in spadal pod kadiluk Neretva. Že leta 1540 se prvič omenja v nahiji Bjelaj, kasneje pa se omenja kot nahija Bjelaj-Blagaj, kmalu pa pride pod kadiluk Kamengrad, ki se omenja kot kadiluk v Bosanskem ali Kliškem sandžaku. Od leta 1562 je bila nahija Bjelaj vključena v kadiluk Novoselo, ki je bil v Kliškem sandžaku. 29. julija 1573 so Osmani vdrli in zbrali vojsko na Bjelajskem polju z namenom, da bi izvedli operacije proti mestu Bihać.^[4] Zapis iz leta 1577 navaja, da je bila v trdnjavi pod poveljstvom dizdarja nameščena posadka 370 osmanskih najemnikov. Od leta 1592 je bila trdnjava del bihaške kapetanije, od 18. stoletja pa v sestavi petrovaške kapetanije. Dizdar Bjelaja (Bilaja) Alija-aga je bil v komisiji za razmejitev z Beneško republiko. 19. julija 1737 je bil tukaj poražen del avstrijske vojske, ki je napadala Bosno z več strani. Poveljnik bosanskih čet je bil Alibeg Omerpašić, ki je v tej bitki padel. Leta 1747 je bila v Bjelaju posadka 30 članov in Dizdar Hasan-aga. Po seznamu utrdb in orožja v njih iz leta 1833 je bil v Bjelaju (Bilaju) 1 top velikosti 12 pedi in 3 majhni topiči s 6 pedmi.^[5]

Stari grad Bjelaj (Bilaj) ima dva dela: južni srednjeveški in severni otomanski del. Srednjeveški grad ima tloris nepravilnih pravokotnikov, dolgih več kot 40 m (sever-jug) in širokih približno 35 m (vzhod-zahod). Vhod v grad je na severu.

Je napol zaprt, z delno ohranjenimi loki in vrati. V severozahodnem kotu stoji masiven okrogel stolp, ki se 2/3 dviga od obzidja, visok približno 16 m. Vhod v stolp je na višini približno 4 m nad sedanjo ravnijo zemljišča. Vzhodno od vhoda so ostanki ozkega, votlega, močno obzidanega prostora, visokega kot obzidje (15-16 m).

Z obzidja je pogled na celotno Bjelajsko polje in okolico. Južni del je popolnoma porušen. Proti stolpu ob zahodnem obzidju so ostanki tanka. Trdnjave in stolpi starejše trdnjave so bili zgrajeni iz travertinskih blokov in lomljenega kamna. Pred severnim obzidjem in vhodom v stari del gradu je jarek, ki je zasut, vendar je mogoče prepoznati njegove obrise.

Od stolpa na zahodni strani so ostanki velikega obzidja, ki je bilo zgrajeno ob srednjeveškem gradu v otomanskem obdobju. Obzidje se nahaja severno od starejšega dela gradu, skoraj pravilne štirinožne oblike, dolgo 110 m in široko približno 40 m. Ohranjeni so le deli zahodnega obzidja, do višine 2 m. Glede na material se popolnoma razlikuje od obzidja srednjeveškega mesta. Zgrajeno je bilo iz drobno lomljenega kamna, pomešanega z veliko ometa. Na dvorišču je stala majhna mošeja. Danes je na njenem mestu vdolbina zapolnjena s kupom kamenja. Vhod na pločnik je bil na severnem zidu. Prekrival ga je "kosmat lok". Na tem mestu so nadzemni ostanki obzidja komaj vidni ali pa so le njegovi sledovi. Najbolje ohranjen del iz otomanskega obdobja je južno in severno od srednjeveškega jarka, skupaj z zahodno stranjo planote. Na koncu enega dela zahodnega obzidja se je zdelo, da je bil še en vhod v tem zidu severno od jarka. Vzhodna stran trdnjave ni ohranjena.

Leta 2007 je bill srednjeveški grad še vedno precej dobro ohranjen, medtem ko so od osmanskega polotoka ostali le deli zahodnega obzidja. V obzidju srednjeveškega gradu so vidne luknje, iz katerih je bil jeman kamen. Ruševine so izpostavljene propadanju zaradi zanemarjanja, pomanjkanja vzdrževanja in odsotnosti ustreznega načrta upravljanja.

Danes se Stari grad Bjelaj nahaja v kontaktnem območju z narodnim parkom Una, leta 2007 pa je bil razglašen za narodni spomenik Bosne in Hercegovine.^[6]