Share to:

Turkomani

Turkomani
Türkmenler
Vladarja, sedečega na prestolu, se običajno identificira kot Tugrila III. (vladal 1176–1194), zadnjega vladarja Oguzov Seldžuškega cesarstva; Raj, Iran, zdaj Umetnostni muzej v Filadelfiji[1]
Regije z večjim številom pripadnikov
Srednja Azija, Južni Kavkaz, Srednji vzhod
Jeziki
oguška turščina
(azerbajdžanščina · turkmenščina · turščina)
Religija
večinoma islam
(suniti · aleviti · bektaši · dvanajstniki)
Sorodne etnične skupine
druga turška ljudstva

Turkomani je izraz, ki se je v srednjem veku pogosto uporabljal za poimenovanje ljudstev oguškega turškega porekla. Oguški Turki (Oguzi) so bili zahodno turško ljudstvo, ki je v 8. stoletju našega štetja oblikovalo plemensko zvezo na ozemlju med Aralskim in Kaspijskim jezerom v Srednji Aziji in govorilo jezik iz oguške veje turške jezikovne družine. Danes je veliko prebivalcev Turčije, Azerbajdžana in Turkmenistana potomcev Oguzov.

Izraz Turkmen, prvotno eksonim, izvira iz visokega srednjega veka, tako kot starodavno ime Turek (türk) ter plemenska imena, kot so Bajat, Bajandur, Afšar in Kaji. Do 10. stoletja so islamski viri z Oguzi označevali muslimanske Turke, v nasprotju s tengristi ali budističnimi Turki. Izraz je vstopil v zahodni svet prek Bizantincev v 12. stoletju. Oguzi so bili takrat pretežno muslimani. Kasneje je izraz "Oguz" med samimi Oguzi postopoma izpodrinil izraz "Turkmen", s čimer se je eksonim spremenil v endonim. Proces se je zaključil do začetka 13. stoletja.

V Anatoliji je izraz "Turkmen" v poznem srednjem veku izpodrinil izraz "Osman", ki je izhajal iz imena Osmanskega cesarstva in njegove vladajoče dinastije. Turkmen ostaja endonim polnomadskih plemen Terekeme, subetnične skupine azerbajdžanskega ljudstva.

Danes je znaten odstotek prebivalcev Azerbajdžana, Turčije in Turkmenistana potomcev oguških Turkov (Turkmenov), jeziki, ki jih govorijo, pa pripadajo oguški skupini turške jezikovne družine. V začetku 21. stoletja ta etnonim še vedno uporabljajo Turkmeni Srednje Azije,[2] večinsko prebivalstvo Turkmenistana. Turkmeni imajo precejšnje manjšine v Iranu, Afganistanu in Rusiji. Potomci Oguzov so tudi iraški in sirski Turkmeni.

Etimologija in zgodovina

Turkomanija v Osmanskem cesarstvu

Trenutno prevladujoče mnenje o etimologiji etnonima Turkmen ali Turkoman je, da izvira iz besede Turk (Türk) in turške poudarjene pripone -men, ki pomeni 'najbolj turški med Turki' ali 'čistokrvni Turki'.[3] Ljudska etimologija, ki sega v srednji vek in jo najdemo pri al-Biruniju in Mahmudu al-Kašgariju, namesto tega izpeljuje pripono -men iz perzijske pripone -mānind, pri čemer nastala beseda pomeni 'kot Turek'. Ta mešana turško-perzijska izpeljava zdaj šteje za napačno.[4]

Izraz Turkmen, Turkman oziroma Turkoman se je prvič pojavil v iskamski književnosti s konca 10. stoletja v delu Ahsan Al-Taqasim Fi Ma'rifat Al-Aqalim (Opis Sirije (vključno s Palestino)) arabskega geografa al-Mukadasija. Al-Mukadasi v svojem delu, dokončanem leta 987, dvakrat piše o Turkmenih in jih umešča na mejo islamskega sveta v Srednji Aziji.[5] Po mnenju srednjeveških islamskih avtorjev al-Birunija in al-Marvazija se je izraz Turkmen nanašal na Oguze, ki so spreobrnili v islam.[6] Trditev ni povsem točna, saj so se Turkmeni imenovali tudi neoguški Turki, na primer Karluki. Kasneje v srednjem veku se je izraz Turkmen pogosto uporabljal za Oguške Turke, zahodno turško ljudstvo, ki je v 8. stoletju ustanovilo veliko plemensko zvezo, imenovano Oguški Jabgu. Ta politična skupnost, katere prebivalci so govorili oguško turško, je zasedala ozemlje med Aralskim in Kaspijskim jezerom v Srednji Aziji.[7][8]

Seldžuki so se pojavili v začetku 11. stoletja v Mavaranharju.[9] Muslimanski Oguzi, ki so jih takrat na splošno označevali za Turkmene,[10] so se zbrali okoli plemena Kinik, ki je predstavljalo jedro bodoče seldžuške plemenske zveze in države, ki so jo ustvarili v 11. stoletju.[11]

Srednjeveška karakojunluška čelada

V seldžuškem obdobju in kasneje so sultani v delih Bližnjega in Srednjega vzhoda ustanavljali vojaška naselja, da bi okrepili svojo moč. Velika turkmenska naselja so ustanovili v Siriji, Iraku in vzhodni Anatoliji. Po bitki pri Manzikertu leta 1071 so se Oguzi naselili po vsej Anatoliji in Azerbajdžanu. V 11. stoletju so gosto naselili Aran[12] južno od Kavkaza. Al-Marvazi, perzijski pisatelj iz 12. stoletja, je pisal o prihodu Turkmenov v muslimanske dežele in jih prikazal kot ljudi plemenitega značaja, zaradi nomadskega načina življenja močne in vztrajne v boju.[13]

Izraz 'Turkoman', ki je v zahodni svet vstopil v 12. stoletju prek Bizantincev,[14] je do začetka 13. stoletja postal endonim tudi med samimi Oguzi.[15]

Med Turkmene sta spadali tudi plemeni Jiva in Bajandur, iz katerih so nastali vladajoči klani držav Kara Kojunlu in Ak Kojunlu. Po padcu Ak Kojunluja so se turkmenska plemena, deloma pod svojim imenom, na primer Afšarji, Hajiluji, Pornaki, Degerji in Mavseluji, združila v turkmensko plemensko zvezo Kizilbaš.

Kultura

Vera

Mošeja Džameh v Isfahanu, zgrajena v seldžuškem obdobju (12. stoletje)

Do 10. stoletja so bili Turkmeni pretežno muslimani. Kasneje so se razdelili na sunitsko in šiitsko vejo islama.[16] Srednjeveški Turkmeni so s svojimi obsežnimi osvajanji prej krščanskih dežel, zlasti bizantinske Anatolije in Kavkaza, znatno prispevali k širjenju islama.[17]

Jezik

Ozemlja, kjer se danes govorijo oguški jeziki

Turkmeni so govorili predvsem jezike, ki so pripadali oguški veji turških jezikov. V to skupino jezikov in narečij so spadale tudi seldžuščina ter stara anatolska turščina in stara osmanska turščina.[18] Kašgari je navedel fonetične, leksikalne in slovnične značilnosti jezika oguških Turkmenov,[19] opredelil več narečij in predstavil nekaj primerov, ki prikazujejo razlike.[20]

Staroanatolski jezik, ki so ga v Anatolijo prinesli seldžuški Turkmeni,[21][22] ki so se med seldžuško širitvijo v 11. stoletju preselili iz Srednje Azije proti zahodu v Horasan in od tam v Anatolijo, so Turkmeni na tem območju pogosto govorili do 15. stoletja.[23] Vzporedno z njim se je v Anatoliji govorila stara osmanščina.[24] Nekaj značilnosti teh jezikov se je preneslo tudi v sodobno turščino in azerbajdžanščino.

Književnost

Naslovnica dresdenskega rokopisa Knjige Dede Korkuta z naslovom Knjiga mojega starega očeta Korkuta v jeziku plemena Oguzov

Knjiga Dede Korkuta (turkmensko Kitaby Dädem Gorkut) velja za mojstrovino oguške književnosti.[25][26] Med drugimi pomembnimi literarnimi deli, ki so nastala v visokem srednjem veku, so tudi epi Oguzname, Batalname, Danišmendname in Köroğlu, ki so del literarne zgodovine Azerbajdžancev, Turkov v Turčiji in Turkmenov.[27]

Knjiga Dede Korkuta je zbirka epov in zgodb, ki pričajo o jeziku, načinu življenja, religijah, izročilih in družbenih normah oguških Turkov.[28]

Sodobna raba imena

Turkmeni iz Turkmenistana v narodnih nošah

V Anatoliji je v poznem srednjem veku izraz Turkmeni postopoma izpodrinil izraz Osmani.[29] Osmanski vladajoči razred se je do 19. stoletja štel za Osmane.[30] Ko so Osmani konec 19. stoletja sprejeli evropske ideje nacionalizma, so se raje vrnili k bolj običajnemu izrazu Turki namesto Turkmeni. Pred tem se je izraz Turki uporabljal izključno za anatolske kmete.[31]

Izraz Turkmeni se je še naprej uporabljal kot sopomenka za druga turška ljudstva na tem območju, vključno s Turki, Tatari in Adžami, vse do začetka 20. stoletja.[32][33][34] V začetku 21. stoletja je naziv Turkmen ostal naziv za polnomadska plemena Terekime, subetnične skupine azerbajdžanskega ljudstva.[35]

Tradicionalna oblačila prebivalcev vasi Balıkesir Yoruka

V začetku 21. stoletja etnonima Turkoman in Turkmen še vedno uporabljajo Turkmeni v Turkmenistanu,[36] ki imajo precejšnje skupine svojih sonarodnjakov v Iranu,[37][38] Afganistanu,[39] Rusiji, [40] Uzbekistanu,[41] Tadžikistanu[42] in Pakistanu.[43] Potomci oguških Turkov so tudi iraški in sirski Turkmeni, ki se večinoma držijo anatolske turške dediščine in identitete.[44] Večina iraških in sirskih Turkmenov je potomcev osmanskih vojakov, trgovcev in javnih uslužbencev, ki so bili med vladavino Osmanskega cesarstva poslani v Irak iz Anatolije.[45] Turki v Izraelu [46] in Libanonu,[47] turške subetnične skupine Jorukov,[48][49] Karapapaki (subetnična skupina Azerbajdžancev)[50] se tudi štejejo za Turkmene.[51][52]

Države in dinastije turkmenskega porekla

Ime Leta Zemljavid Komentar
Seldžuško cesarstvo 1037–1194 Vladajoča dinastija je izvirala iz plemena Kinik Oguških Turkov[53]
Ahmadili 1122–1225  –  –
Salguridi 1148–1282  – Vladajoča dinastija je izvirala iz plemena Salur Oguških Turkov
Zengidi 1127–1250 –
Osmansko cesarstvo okoli 1299–1922 Ustanovitelj Osman I. je bil turkmenski plemenski poglavar
Kara Kojunlu 1374–1468 Vladajoča dinastija je bila iz plemena Jiva Oguških Turkov
Ak Kojunlu 1378–1508 Vladajoča dinastija je bila iz plemena Bajandur Oguških Turkov
Safavidi 1501–1736 Turško govoreči in poturčeni
Golkondski sultanat 1518–1687 Nasledniki Kara Kojunlu
Afšaridi 1736–1796 Vladajoča dinastija je izvirala iz plemena Afšar Oguških Turkov
Kadžarski Iran 1789-1925 Vladajoča dinastija je izvirala iz plemena Bajat Oguških Turkov[54]
Turkomani so ustanovili tudi veliko majhnih držav v Anatoliji in drugod; ena od držav v Anatoliji se je razvila v Osmansko cesarstvo

Sklici

  1. ↑ Court and Cosmos: The Great Age of the Seljuqs - MetPublications - The Metropolitan Museum of Art (v angleščini). Metropolitan Museum of Art. str. 76–77, 314 note 3.
  2. ↑ Qadirov, Sh; Abubakirova-Glazunova, N. »Turkmens«. Big Russian Encyclopedia (v Russian). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. julija 2019. Pridobljeno 30. junija 2020.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  3. ↑ Clark, Larry (1996). Turkmen Reference Grammar. Harrassowitz. str. 4. ISBN 978-3-447-04019-8., Annanepesov, M. (1999). »The Turkmens«. V Dani, Ahmad Hasan (ur.). History of civilizations of Central Asia. Motilal Banarsidass. str. 127. ISBN 978-92-3-103876-1., Golden, Peter (1992). An introduction to the history of the Turkic peoples: ethnogenesis and state-formation in the medieval and early modern Eurasia and the Middle East. Harrassowitz. str. 213–214..
  4. ↑ Clark, Larry (1996). Turkmen Reference Grammar. Harrassowitz. str. 4–5. ISBN 978-3-447-04019-8.,Annanepesov, M. (1999). »The Turkmens«. V Dani, Ahmad Hasan (ur.). History of civilizations of Central Asia. Motilal Banarsidass. str. 127. ISBN 978-92-3-103876-1.,Golden, Peter (1992). An introduction to the history of the Turkic peoples: ethnogenesis and state-formation in the medieval and early modern Eurasia and the Middle East. Harrassowitz. str. 213–214..
  5. ↑ Al-Marwazī, Sharaf Al-Zämān Tāhir Marvazī on China, the Turks and India, Arabic text (circa A.D. 1120) (English translation and commentary by V. Minorsky) (London: The Royal Asiatic Society, 1942), str. 94
  6. ↑ Abu al-Ghazi Bahadur, «Genealogy of the Turkmens» Commentary 132: Then the name "Turkmen" was assigned to one of the most powerful tribal associations - to the Oghuz people.
  7. ↑ Karamustafa, A. (2020). »Who were the Türkmen of Ottoman and Safavid lands? An overlooked early modern identity«. Der Islam. 97 (2): 477. doi:10.1515/islam-2020-0030. S2CID 222317436.
  8. ↑ Barthold, V.V (1966). Sochineniya (v Russian). Moscow: Nauka. str. 558.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  9. ↑ A ́goston, Ga ́bor; Masters, Bruce Alan (2010). Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase Publishing. str. 515.
  10. ↑ »Gozz«. Encyclopedia Iranica.
  11. ↑ Golden, Peter B. (1996) [1984]. »The Turkic peoples and Caucasia«. V Suny, Ronald Grigor (ur.). Transcaucasia, Nationalism, and Social Change: Essays in the History of Armenia, Azerbaijan, and Georgia. Ann Arbor: University of Michigan Press. str. 45–67. ISBN 0-472-09617-6.
  12. ↑ Golden 1996, str. ;45–67.
  13. ↑ Hillenbrand, Carole (2007). Turkish Myth and Muslim Symbol. Edinburgh University Press. str. 148. ISBN 978-0-7486-2572-7.
  14. ↑ Zachariadou, Elizabeth (1991). Alexander Kazhdan (ur.). "Turkomans". Oxford University Press. str. 10–32.
  15. ↑ Lewis, Geoffrey (1974). The Book of Dede Korkut. Penguin Books. str. 10.
  16. ↑ Ward, Steven (2014). Immortal, A Military History of Iran and Its Armed Forces. Washington, DC: Georgetown University Press. str. 44. ISBN 978-1-62616-032-3.
  17. ↑ Zarcone, Thierry; Hobart, Angela, ur. (2013). Shamanism and Islam. I.B.Tauris & Co Ltd. str. 98–101. ISBN 978-1-84885-602-8.
  18. ↑ Robbeets, Martine (2020). The Oxford Guide to the Transeurasian Languages. Oxford University Press. str. 393–394.
  19. ↑ Clark 1998, str. 13.
  20. ↑ Clark 1998, str. 14.
  21. ↑ Schiewer, Gesine Lenore (2022). Language and Emotion. Volume 1. Walter de Gruyter GmbH & Co KG. str. 284.
  22. ↑ Koprulu, Mehmed Fuad (2006). Early Mystics in Turkish Literature. Routledge. str. 207.
  23. ↑ Lars Johanson; Christiane Bulut; Otto Harrassowitz Verlag (2006). Turkic-Iranian Contact Areas: Historical and Linguistic Aspects. str. 5.
  24. ↑ Robbeets 2020, str. 393.
  25. ↑ Weber, Harry B. (1978). The Modern Encyclopedia of Russian and Soviet Literature, Vol.2. University of Michigan. str. 13–15.
  26. ↑ »Intangible Heritage: Nine elements inscribed on Representative List«. UNESCO (v angleščini). 28. november 2018. Pridobljeno 29. novembra 2018.
  27. ↑ Istoriya Vostoka (History of the East), Vol.2 (v Russian). Vostochnaya Literatura. 2002. ISBN 5-02-017711-3.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  28. ↑ The Book of Dede Korkut. Prevod: Lewis, Geoffrey. London: Penguin. 1974. str. 7. ISBN 0-14-044298-7.
  29. ↑ Eremeev, Dmitry (1971). Этногенез турок: происхождение и основные этапы этнической истории (v ruščini). Наука, ГРВЛ. str. 130–137.
  30. ↑ Kushner, David S. "Self-Perception and Identity in Contemporary Turkey." Journal of Contemporary History 32 (1997): str. 219
  31. ↑ Kushner, David S.. "Self-Perception and Identity in Contemporary Turkey." Journal of Contemporary History 32 (1997): str. 220-221
  32. ↑ Kemp, Geoffrey; Stein, Janice Gross (1995). Powder Keg in the Middle East. Rowman & Littlefield. str. 214. ISBN 978-0-8476-8075-7.
  33. ↑ Тюрки. Brockhaus and Efron Encyclopedic Dictionary (v ruščini). 1890–1907. Arhivirano iz spletišča dne 13. januarja 2012. Pridobljeno 29. januarja 2012.
  34. ↑ Tsutsiev, Arthur. "18. 1886–1890: An Ethnolinguistic Map of the Caucasus". Atlas of the Ethno-Political History of the Caucasus, New Haven: Yale University Press, 2014, str. 48-50.
  35. ↑ Hajiyeva, Sakinat (1990). Terekemes of Daghestan (v Russian). Nauka (Science). str. 3–7. ISBN 5-02-016761-4.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  36. ↑ https://bigenc.ru/ethnology/text/4211260 Arhivirano 2019-07-07 na Wayback Machine. "Big Russian Encyclopedia"
  37. ↑ »Ethnologue«. Pridobljeno 8. avgusta 2018.
  38. ↑ »CIA World Factbook Iran«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. januarja 2021. Pridobljeno 26. junija 2025.
  39. ↑ »US Library of Congress Country Studies-Afghanistan: Turkmen«.
  40. ↑ 2002 Russian Census (2002)
  41. ↑ Alisher Ilhamov (2002). Ethnic Atlas of Uzbekistan. Open Society Institute: Tashkent.
  42. ↑ 2002 Tajikistani census (2010)
  43. ↑ »Afghans in Quetta: Settlements, Livelihoods, Support Net works and Cross-Border Linkages«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2012. Pridobljeno 15. septembra 2020.
  44. ↑ Maria Triana (2017). Managing Diversity in Organizations: A Global Perspective. Taylor & Francis. ISBN 978-1-317-42368-3. str.168
  45. ↑ International Crisis Group (2008), Turkey and the Iraqi Kurds: Conflict or Cooperation?, Middle East Report N°81, 13 November 2008: International Crisis Group, archived from the original on 12 January 2011.
  46. ↑ Suwaed, Muhammad (2015), »Turkmen, Israeli«, Historical Dictionary of the Bedouins, Rowman & Littlefield, str. 237, ISBN 978-1-4422-5451-0
  47. ↑ Orhan, Oytun (2010), The Forgotten Turks: Turkmens of Lebanon (PDF), ORSAM, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. marca 2016
  48. ↑ Solak, İbrahim. XVI. Yüzyılda Maraş ve Çevresinde Dulkadirli Türkmenleri.
  49. ↑ Yusuf Durul: Flat-woven rugs made by "Yürüks". Ak Yayınları, 1977, str 60.
  50. ↑ Article "Terekimes» Arhivirano 2018-01-09 na Wayback Machine.: "The term 'Terekem' is usually associated with the ethnonym 'Turkmen' ".
  51. ↑ İbrahim Aksu, "An Onomastic Study of Turkish Family Names, Their Origins, and Related Matters." 2005 , page 50.
  52. ↑ Insight Guides Turkey - Apa Publications (UK) Limited, 2015.
  53. ↑ Jackson, P. (2002). »Review: The History of the Seljuq Turkmens: The History of the Seljuq Turkmens«. Journal of Islamic Studies. Oxford Centre for Islamic Studies. 13 (1): 75–76. doi:10.1093/jis/13.1.75.
  54. ↑ Encyclopaedia Iranica, (1990), page 773. Great Britain: Routledge & Kegan Paul.

Dodatno branje

  • Kellner-Heinkele, Barbara (2000). "Türkmen". V Bearman, P.J.; Bianquis, Th.; Bosworth, C. E.; van Donzel, E. & Heinrichs, W. P. (eds.). The Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Volume X: T–U. Leiden: E. J. Brill. str. 682–685. ISBN 978-90-04-11211-7.
  • Faruk Sümer (1988–2016). "TÜRKMENLER XI. yüzyıldan itibaren Oğuzlar'a verilen ad.". TDV Encyclopedia of Islam (44+2 vols.) (in Turkish). Istanbul: Turkiye Diyanet Foundation, Centre for Islamic Studies.

Content Disclaimer

Informasi ini disarikan dari Wikipedia dan disajikan kembali untuk tujuan edukasi. Konten tersedia di bawah lisensi CC BY-SA 3.0. Kami tidak bertanggung jawab atas ketidakakuratan data yang bersumber dari kontribusi publik tersebut.

  1. The information displayed on this website is sourced in part or in whole from Wikipedia and has been adapted for the purpose of restating it. We strive to provide accurate and relevant information, however:
  2. There is no guarantee of absolute accuracy. Wikipedia is an open, collaborative project that can be edited by anyone, so information is subject to change.
  3. It is not intended to constitute professional advice. The content displayed is for informational and educational purposes only. For important decisions (e.g., medical, legal, or financial), please consult a professional.
  4. Content copyright. Wikipedia is licensed under the Creative Commons Attribution-ShareAlike License (CC BY-SA). This means that content may be reused with appropriate attribution and shared under a similar license.
  5. Responsible use. Any risk arising from the use of information from this website is entirely the responsibility of the user.
Index: pl ar de en es fr it arz nl ja pt ceb sv uk vi war zh ru af ast az bg zh-min-nan bn be ca cs cy da et el eo eu fa gl ko hi hr id he ka la lv lt hu mk ms min no nn ce uz kk ro simple sk sl sr sh fi ta tt th tg azb tr ur zh-yue hy my ace als am an hyw ban bjn map-bms ba be-tarask bcl bpy bar bs br cv nv eml hif fo fy ga gd gu hak ha hsb io ig ilo ia ie os is jv kn ht ku ckb ky mrj lb lij li lmo mai mg ml zh-classical mr xmf mzn cdo mn nap new ne frr oc mhr or as pa pnb ps pms nds crh qu sa sah sco sq scn si sd szl su sw tl shn te bug vec vo wa wuu yi yo diq bat-smg zu lad kbd ang smn ab roa-rup frp arc gn av ay bh bi bo bxr cbk-zam co za dag ary se pdc dv dsb myv ext fur gv gag inh ki glk gan guw xal haw rw kbp pam csb kw km kv koi kg gom ks gcr lo lbe ltg lez nia ln jbo lg mt mi tw mwl mdf mnw nqo fj nah na nds-nl nrm nov om pi pag pap pfl pcd krc kaa ksh rm rue sm sat sc trv stq nso sn cu so srn kab roa-tara tet tpi to chr tum tk tyv udm ug vep fiu-vro vls wo xh zea ty ak bm ch ny ee ff got iu ik kl mad cr pih ami pwn pnt dz rmy rn sg st tn ss ti din chy ts kcg ve
Prefix: a b c d e f g h i j k l m n o p q r s t u v w x y z 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9

Portal di Ensiklopedia Dunia

Portal : Agama
Agama
Portal : Bahasa
Bahasa
Portal : Biografi
Biografi
Portal : Budaya
Budaya
Portal : Ekonomi
Ekonomi
Portal : Elektronika
Elektronika
Portal : Film
Film
Portal : Filsafat
Filsafat
Portal : Geografi
Geografi
Portal : Indonesia
Indonesia
Portal : Ilmu
Ilmu
Portal : Lingkungan
Lingkungan
Portal : Masyarakat
Masyarakat
Portal : Matematika
Matematika
Portal : Militer
Militer
Portal : Mitologi
Mitologi
Portal : Musik
Musik
Portal : Olahraga
Olahraga
Portal : Pendidikan
Pendidikan
Portal : Politik
Politik
Portal : Sastra
Sastra
Portal : Sejarah
Sejarah
Portal : Seni
Seni
Portal : Teknologi
Teknologi
Kembali kehalaman sebelumnya