Vajtim

Članek potrebuje lekturo pravopisa, vrstnega reda besed, tona ali sloga. Prosimo, pomagajte nam ga izboljšati. (mesec ni naveden)

Vajtim ali Gjëmë (Gjâmë v gheškem narečju albanščine) je albanski obred petja žalostink in tožb za umrlim. Običajno pojejo žene ali skupine žena. V severni Albaniji je mogoče videti moške pri petju.

V južni Albaniji ponavadi ena od žena zapoje pesniške verze, zbor pa za njo prevzame refren. V južni Albaniji je Vajtim stvar žena, v severni Albaniji pa lahko sodelujejo tudi moški. Pesem bo pokojnega pozivala, naj vendar vstane od mrtvih, ker vse, kar je imel v lasti in kar mu je bilo drago, kliče, da se vrne v življenje. V preteklosti so bogate družine za dober vajtim najemale poklicne žalovalke. Turški popotnik Evliya Çelebi je leta 1670 obiskal Gjirokastër v južni Albaniji, takrat del Osmanskega cesarstva, in poročal iz mesta naslednje: ^[1]

Prebivalci Gjirokastra žalujejo za svojimi pokojnimi sorodniki štirideset ali petdeset, pa tudi tja do osemdeset let. Vsako nedeljo se vsi sorodniki umrlega zberejo v domu in plačajo poklicnim žalovalkam, da jokajo in stokajo, tarnajo in objokujejo, skratka zganjajo glasen stok in jok. V nedeljo v kraju ni zdržati zaradi vsega tega hrupa in rjovenja. Gjirokastër sem imenoval mesto tarnanja. Neverjetno je, s kakim občutkom znajo te poklicne žalovalke jokati in tarnati, bolj kot za lastne sorodnike za nekoga, ki je že sto let mrtev in s katerim sploh niso v sorodu. In kako ti jamrajo! Šele ko jih izčrpa lakota, odnehajo.

Posebna vrsta Vajtimov je E qara me ligje (Jokanje s stokanjem), na katerega se naleti v Labëriji. ^[2] Klicaj pri petju je raztegnjen Oi-oi. Izraz Oirat je uporabil albanski skladatelj Aleksander Peči svoji operi Oirat. ^[3]

Gjâma e Burrave, ( Tarnanje moških) je obred ob smrti, ki ga opravljajo samo moški, in to samo v albanskem visokogorju Dukagjin, Gjakovë in Iballë, Pukë. ^[4] Da se ta obred opravi, je potreben sklepčni zbor desetih ali več moških. Med obredom se možje tolčejo po prsih in praskajo po obrazu, ponavljajoč ves čas: O i mjeri unë për ty o biri / nipi / miku jem, (O jaz ubožec, o moj sin - nečak, prijatelj, odvisno od pokojnika). Namen obreda Gjâma je bil, dati svoji žalosti duška, hkrati pa širiti žalostno novico po sosednjih krajih, da so tudi drugi prišli obiskat pokojnikovo družino. V času komunističnega režima je bil obred strogo prepovedan. Ponovno je zaživel po letu 1990. ^{[5] [6]} Izvor Gjâme je povezan s smrtjo Skenderbega leta 1468. Marinu Barletiju naj bi si Lekë Dukagjini ruval lase in pulil brado ob globoki žalosti zaradi smrti svojega voditelja. Tradicija se je ohranila v področju Malësia. ^[7]

Albanski katoličani z Malësia so Gjâmo opravljali pogosteje kot pa muslimani. Muslimanska vera moškemu prepoveduje jokati za mrtvimi. Albanski katoličani v Črni gori Gjâme danes ne opravljajo več, namesto tega najemajo Gjâmatarë, poklicne žalovalke iz severne Albanije. ^[8]

Vajtim je v albanski mitologiji dobro znan. Med najlepše dele cikla Krešnikov spada Vajtimi i Ajkunës, (Ajkuna žaluje). ^[9]