Čutilo
Čutílo je del živčnega sistema, ki ima vlogo sprejemanja in obdelave informacij iz okolja. Pri živalih z razvito delitvijo na osrednje in obkrajno živčevje zajema čutilne receptorje, senzorična živčna vlakna in ustrezne dele možganov, ki zbirajo in obdelujejo informacije ter so odgovorni za subjektivno občutenje dražljajev, ki mu pravimo čut.
Prvi element čutila so čutilni receptorji, ki se nahajajo samostojno ali v čutilnih organih, običajno na površini telesa ali blizu nje, nekateri pa v notranjosti, da spremljajo notranje okolje organizma. Njihova vloga je prevajanje (kodiranje) zajetih dražljajev v vzorce akcijskih potencialov, »jezik« živčevja. Receptorji so specializirani za različne tipe (modalitete) dražljajev in v normalnih okoliščinah lahko samo prava modaliteta sproži odziv receptorja. Takemu dražljaju pravimo adekvatni dražljaj. Pri človeku v grobem ločimo naslednje tipe čutil:
- kemična čutila – za voh in okus (kemorecepcija)
- mehanična čutila – za tip, sluh, ravnotežje (mehanorecepcija)
- termična čutila – za vročino in mraz (termorecepcija)
- čutila za vid
Poleg teh so v telesu razporejeni še razmeroma nespecializirani živčni končiči, nociceptorji, ki se odzivajo na potencialno škodljive dražljaje in so odgovorni za občutek bolečine (nocicepcija). Drugje v živalskem kraljestvu, natančneje pri nekaterih ribah, so razvita čutila za električno polje (elektrorecepcija), s katerimi te živali zaznavajo okolico v kalni vodi, kjer živijo.
Čutila so edina povezava med živčevjem in zunanjim okoljem, zato je njihovo verodostojno odslikavanje okolja ključnega pomena za pravilne odločitve organizma, ki omogočijo preživetje. V širšem smislu ima njihovo delovanje ključno vlogo pri posameznikovi percepciji realnosti. Zato so deležni velike pozornosti ne le v biološkem smislu (preučuje jih veda, imenovana fiziologija), temveč tudi filozofsko.
Viri
- Purves D.; Augustine G.J.; Fitzpatrick D.; in sod., ur. (2001). »Nociceptors«. Neuroscience (2. izd.). Sunderland (MA): Sinauer Associates.
- Randall, David; Burggren, Warren; French, Kathleen (2002). Eckert Animal Physiology (5. izd.). W.H. Freeman & Co. str. 217–267. COBISS 1035599. ISBN 0-7167-3863-5.
Content Disclaimer
Informasi ini disarikan dari Wikipedia dan disajikan kembali untuk tujuan edukasi. Konten tersedia di bawah lisensi CC BY-SA 3.0. Kami tidak bertanggung jawab atas ketidakakuratan data yang bersumber dari kontribusi publik tersebut.
- The information displayed on this website is sourced in part or in whole from Wikipedia and has been adapted for the purpose of restating it. We strive to provide accurate and relevant information, however:
- There is no guarantee of absolute accuracy. Wikipedia is an open, collaborative project that can be edited by anyone, so information is subject to change.
- It is not intended to constitute professional advice. The content displayed is for informational and educational purposes only. For important decisions (e.g., medical, legal, or financial), please consult a professional.
- Content copyright. Wikipedia is licensed under the Creative Commons Attribution-ShareAlike License (CC BY-SA). This means that content may be reused with appropriate attribution and shared under a similar license.
- Responsible use. Any risk arising from the use of information from this website is entirely the responsibility of the user.
