DDT

DDT
Imena
	IUPAC ime 1,1,1-trikloro-2,2-di(p-klorofenil)etan
	Priporočeno IUPAC ime 1-chloro-4-[2,2,2-trichloro-1-(4-chlorophenyl)ethyl]benzene
Identifikatorji
Številka CAS	50-29-3;
3D model (JSmol)	Interaktivna slika;
ChEBI	CHEBI:16130;
ChEMBL	ChEMBL416898;
ChemSpider	2928;
ECHA InfoCard	100.000.023
KEGG	D07367;
PubChem CID	3036;
UNII	CIW5S16655;
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID4020375 ;
	InChI InChI=1S/C14H9Cl5/c15-11-5-1-9(2-6-11)13(14(17,18)19)10-3-7-12(16)8-4-10/h1-8,13H Key: YVGGHNCTFXOJCH-UHFFFAOYSA-N; InChI=1/C14H9Cl5/c15-11-5-1-9(2-6-11)13(14(17,18)19)10-3-7-12(16)8-4-10/h1-8,13H Key: YVGGHNCTFXOJCH-UHFFFAOYAJ;
	SMILES Clc1ccc(cc1)C(c2ccc(Cl)cc2)C(Cl)(Cl)Cl;
Lastnosti
Kemijska formula	C14H9Cl5
Molska masa	354,49 g/mol
Gostota	0,99 g/cm³
Tališče	109 °C (228 °F; 382 K)
Nevarnosti
Glavne nevarnosti	Strupeno, nevarno za okolje
GHS piktogrami
Opozorilna beseda	Pozor
GHS stavki za nevarnost	H301, H351, H372, H410
GHS stavki za previdnost	P201, P202, P260, P264, P270, P273, P281, P301+310, P308+313, P314, P321, P330, P391, P405, P501
NFPA 704 (diamant ognja)	2 2 0
Plamenišče	72–77 °C; 162–171 °F; 345–350 K
	Smrtni odmerek ali koncentracija (LD, LC):
LD50 (srednji odmerek)	113–800 mg/kg (podgana, oralno) ; 250 mg/kg (zajec, oralno); 135 mg/kg (miš, oralno); 150 mg/kg (morski prašiček, oralno)
	NIOSH (ZDA varnostne meje):
PEL (Dopustno)	TWA 1 mg/m3 [skin]
REL (Priporočeno)	Ca TWA 0,5 mg/m3
IDLH (Takojšnja nevarnost)	500 mg/m3
	Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
	Sklici infopolja

DDT (kratica trivialnega imena Dikloro-Difenil-Trikloroetan) je aromatska klorova spojina, eden najbolj znanih sintetičnih pesticidov.

Prvič so ga sintetizirali leta 1874, njegovo insekticidno delovanje pa so odkrili šele leta 1939. V drugi polovici 2. svetovne vojne so ga pričeli uspešno uporabljati za zatiranje komarjev, ki prenašajo malarijo, in zajedavskih uši, ki prenašajo tifus, kar je privedlo do bistvenega zmanjšanja pojavnosti teh dveh bolezni. Za odkritje, da DDT deluje kot kontaktni strup za mnoge členonožce, je švicarski kemik Paul Hermann Müller leta 1948 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino^[5] Po vojni sta se proizvodnja DDT-ja in njegova uporaba v kmetijstvu močno povečala.^[6]

Leta 1962 pa je izšla knjiga Nema pomlad (Silent spring) ameriške biologinje Rachel Carson. V njej je avtorica zbrala dokaze o škodljivih vplivih nepremišljenega pršenja DDT na okolje v Združenih državah Amerike in podvomila v logiko vnašanja velikih količin kemikalij v okolje brez znanja o vplivih na ekosistem in zdravje ljudi. Postavila je tezo, da lahko uporaba DDT in drugih pesticidov povzroča raka in da njegova uporaba v kmetijstvu predstavlja grožnjo divjim živalim, predvsem ptičem. Objava je povzročila burno reakcijo javnosti, posledica česar je bila prepoved široke uporabe DDT v ZDA.^[7] Ta dogodek velja za enega ključnih pri nastanku okoljevarstvenega gibanja. Kasneje je bil DDT po Stockholmski konvenciji prepovedan povsod po svetu, vendar se v manjših količinah ponekod še uporablja za zatiranje prenašalcev nalezljivih bolezni.^[8]