Klor

Klor, ₁₇Cl
Klor
Izgovarjava	IPA: [ˈkloːr]
Videz	bledo rumen-zelen plin
Standardna atomska teža Ar, std(Cl)	[35,446; 35,457] običajno: 35,45
Klor v periodnem sistemu
	žveplo ← klor → argon
Vrstno število (Z)	17
Skupina	skupina 17 (halogeni)
Perioda	perioda 3
Blok	blok p
Razporeditev elektronov	[Ne] 3s2 3p5
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 7
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	plin
Tališče	(Cl2) −101,5 °C
Vrelišče	(Cl2) −34,04 °C
Gostota (pri STP)	3,2 g/L
v tekočem stanju (pri TV)	1,5625 g/cm3
Kritična točka	143,8 °C, 7,991 MPa
Talilna toplota	(Cl2) 6,406 kJ/mol
Izparilna toplota	(Cl2) 20,41 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	(Cl2); 33,949 J/(mol·K)
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	−1, +1, +2, +3, +4, +5, +6, +7 (močno kisel oksid)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 3,16
Ionizacijske energije	1.: 1251,2 kJ/mol ; 2.: 2298 kJ/mol ; 3.: 3822 kJ/mol ; (več) ;
Kovalentni polmer	102±4 pm
Van der Waalsov polmer	175 pm
	Spektralne črte klora
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	ortorombska
Hitrost zvoka	206 m/s (plin, pri 0 °C)
Toplotna prevodnost	8,9×10−3 W/(m⋅K)
Električna upornost	>10 Ω⋅m (pri 20 °C)
Magnetna ureditev	diamagnetik
Magnetna susceptibilnost	−40,5·10−6 cm3/mol
Številka CAS	Cl2: 7782-50-5
Zgodovina
Odkritje in prva izolacija	Carl Wilhelm Scheele (1774)
kot element je smov prepoznal	Humphry Davy (1808)
Najpomembnejši izotopi klora
ε	36S
	Kategorija: Klor; prikaži · pogovor · uredi · zgodovina \| reference

Klór (latinsko chlorum) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Cl in vrstno število 17, masno pa 35,45. Nahaja se v 3. periodi, zato ima 3 lupnine. Ta plin je halogen iz 17. skupine, zelenkasto rumen, dvainpolkrat gostejši od zraka, z močnim vonjem. Do izuma prvih plinskih mask se je masovno uporabljal na bojiščih v prvi svetovni vojni, kjer je imela njegova uporaba velik psihološki učinek na moralo vojakov. Pozneje so njegovo uporabo na bojnem polju zamenjali bolj učinkoviti bojni strupi, npr. iperit, ki ima to lastnost, da se vpija skozi kožo. Je močan oksidant, belilo, in dezinfekcijsko sredstvo. V stiku z natrijem se burno spaja v natrijev klorid (navadno sol). Človeško telo vsebuje klor v oblikah soli in sicer 1,2g na kilogram telesne mase. Poznamo več vrst klorovih soli, kot najbolj znana je natrijev klorid, bolje poznana kot kuhinjska sol ali navadna sol.

Kot sestava kuhinjske soli in drugih spojin ga je v naravi dovolj in je kot mikronutrient potreben za večino oblik življenja - kloridni ion je kot oksidant ključen element membranskega potenciala vzdražnih celic;^[4] v rastlinah je poleg tega kot eden treh najpomembnejših kofaktorjev udeležen v fotosistemu II, enem od dveh kemičnih kompleksov, ki poganjata fotosintezo.^[5]

Pomembne lastnosti

Čisti kemični element ima fizikalno obliko dvoatomskega zelenega plina Cl₂. Ime klor izhaja iz grškega chloros, ki pomeni zeleno. Za človeka je strupen.

Ta element je član halogenske vrste, ki tvori soli, in ga lahko iz kloridov izločimo z oksidacijo ter pogosteje tudi z elektrolizo. Klor je zelenkasto-rumen plin, ki zlahka reagira s skoraj vsemi drugimi elementi. Pri 10 °C en liter vode raztopi 3,10 litra klora, pri 30 °C pa le še 1,77 litra.

Spojine klora in ogljika

Veliko število organskih klorovih spojin je narejenih umetno. Pomembni so kloralkani, kloralkeni in klorove arome. Spojine so uporabljane predvsem kot topila, hladilne tekočine, hidravlična olja, sredstva za zaščito rastlin ali kot snovi za izdelavo zdravil.

Med spojine klora in ogljika spadajo tudi nekatere zelo strupene, dolgo obstojne ter biološko akumulativne spojine. Prvih dvanajst strupenih snovi, tako imenovanih »ducat umazanih«, ki so omenjene v Stockholmski konvenciji, so vse brez izjeme organokloridi.

Pridobivanje

Klor industrijsko pridobivajo z Downovim procesom. Postopek je v osnovi enak kot pri elektrolizi, razlika je samo v tem, da natrijev klorid segrejejo na 800 °C, preden skozenj spustijo električni tok.

{\mbox{2NaCl}}\rightarrow {\mbox{2Na}}+{\mbox{Cl}}_{2}

Ko elektrika steče skozi talino, se ta razcepi na anodni in katodni strani kot natrij in klor. Klor ujamejo, ga ohladijo in akumulirajo, natrij pa kot staljena kovina odteče. Naprava je sestavljena iz treh elektrod - dveh negativnih, ki se vrtita in odstranjujeta nastali natrij, ter velike ogljikove anode, na katero se nalaga klor.

Laboratorijsko se Klor navadno pridobiva z reakcijo kalijevega manganata in klorovodikove kisline:

{\mbox{2KMnO}}_{4}+{\mbox{10HCl}}\rightarrow {\mbox{5Cl}}_{2}+{\mbox{K}}_{2}{\mbox{O}}+{\mbox{MnO}}

Sklici in opombe

↑ Chlorine, Gas Encyclopaedia, Air Liquide
↑ Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds, in Lide, D. R., ur. (2005). CRC Handbook of Chemistry and Physics (86th izd.). Boca Raton (FL): CRC Press. ISBN 0-8493-0486-5.
↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.
↑ Kimball, John W. »Excitable Cells Arhivirano 2010-09-08 na Wayback Machine.« Kimball's Biology Pages. Pridobljeno 6.9.2010.
↑ Hänscha, Robert & Mendel Ralf R. (2009). »Physiological functions of mineral micronutrients (Cu, Zn, Mn, Fe, Ni, Mo, B, Cl)«. Current Opinion in Plant Biology. Zv. 12, št. 3. str. 259–266. doi:10.1016/j.pbi.2009.05.006. ISSN 1369-5266.

Zunanje povezave

Varnostni list tekočega klora

Klor (video), University of Nottingham

Poglejte si besedo klor ali Klor v Wikislovarju, prostem slovarju.

Ta članek o kemičnem elementu je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[1] Chlorine, Gas Encyclopaedia, Air Liquide

[2] Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds, in Lide, D. R., ur. (2005). CRC Handbook of Chemistry and Physics (86th izd.). Boca Raton (FL): CRC Press. ISBN 0-8493-0486-5.

[3] Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.

[4] Kimball, John W. »Excitable Cells Arhivirano 2010-09-08 na Wayback Machine.« Kimball's Biology Pages. Pridobljeno 6.9.2010.

[5] Hänscha, Robert & Mendel Ralf R. (2009). »Physiological functions of mineral micronutrients (Cu, Zn, Mn, Fe, Ni, Mo, B, Cl)«. Current Opinion in Plant Biology. Zv. 12, št. 3. str. 259–266. doi:10.1016/j.pbi.2009.05.006. ISSN 1369-5266.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]